Nekoč je v daljni deželi živel kralj, ki je bil vse dni zelo zamišljen, otožen in žalosten. Oče in mati sta mu umrla, ko je bil še kraljevič in morda je njuna smrt zaznamovala njegovo samotno otroštvo. Ko je odrasel, se je,  preoblečen, velikokrat sprehajal med podložniki. Prizadelo ga je, ko je videl svoje podložnike, ki živijo v revščini in lakoti. A kljub temu je mnogim zavidal, da živijo v družinah. Kot po pravilu je bila revščina večja tam, kjer je bilo več otrok. 

Tuhtal in razmišljal je, kaj lahko stori. Naj zmanjša desetino, ki so mu jo podložniki nosili na dvor, naj jim podari del svojega bogastva. 

– Vendar to ne gre, kralj brez dvora in sijaja ni več kralj, so z glavami zmajevali dvorni uradniki. 

Kralj se je velikokrat odpravil do planin. O, kako je zavidal pastirjem njihovo svobodno življenje! 

– Zakaj se nisem rodil kot pastir ali kot potepuh? se je spraševal na glas. 

Niti opazil ni, da na starem panju sedi sivolasi starec. 

– Slišal sem te, rad bi svet spreminjal, a najprej moraš spremeniti sebe, mu je dejal. 

– Oprosti mi, da sem na glas razmišljal, samo zakaj sem se moral roditi kot kralj? ga je vprašal. 

– Staršev si ne izbiramo sami, mu je odgovoril sivolasi starec. 

– Vendar nisem srečen! je skoraj zavpil kralj. 

– Kdo pa je srečen, revni trdijo, da so bogati srečni, bogati govorijo, da so srečni tisti, so revni, mnogi mislijo, da so bogovi srečni, a pravega odgovora nima nihče. Ni čarobnega ključka, ni pravil. Edino, kar ti lahko svetujem, je, da prisluhneš svojemu srcu. 

Naslednje dni je kralj razdal vse svoje bogastvo med podložnike. Zase je ohranil samo toliko, da si je kupil hiško in kos zemlje na odročnem kraju, kjer ga niso poznali. Kaj kmalu je postal skrben in dober kmet. Ne dolgo zatem se je poročil in hiša je bila polna otrok. 

Ko je sedel pred svojim skromnim domovanjem, je spokojno kadil pipo in opazoval potomce. 

Spomnil se besed sivolasega starca. 

… Vsaj koščke sreče najdeš le, če prisluhneš svojemu srcu.