S

Je kot steklo, ogledalo ali meč, 
je rezilo, ki ne obstaja brez rane, 
vselej boli, ko naseli mojo dušo 
z obcestno nesnago ničesar. 

Je samo samost, samote ni, so rekli, 
ti pa veš kako boli, ko duša kriči, ne, 
ne morem piti vina, ki ga ni, 
nisem kozarec, sem prazen prostor v njem. 

Pokličem na pomoč, zvezde niso tolažba, 
sonce v temi spi, videti ga ni. 
Mogoče kje na drugi strani, sije sij. 
Jaz najdem tebe, ki si me iskal. 

Rečem, Bog, in mislim vrtiljak 
srečnega otroštva ali temo, mrak 
nedolžnega otroka, ki se boji zaspat, 
prosim, reši me, ker te ljubim, brat. 

Banes je jasno, da je jasno kot noč, 
z belo rjuho čezglavo, skrita pred norostjo, 
svojo, njegovo in njeno, zaprem oči, 
ne zato, da zaspijo, da gledajo vase. 

Vidijo, kar drugim vedeti ni, 
znotraj smo vsi modre krvi, 
in klešemo pesmi iz take snovi, 
ki je kot mamino mleko, ko nas doji. 

Vesela sem te, ti rečem, čeprav nisi isti, 
nisi tisti, si kar si, ne kar si bil, 
še vedno si spomin, zdaj več ne boli. 
Pa vendar se vrti! Še vedno ljubim. 


Danes sveže in dišeče zagonetno, 
jutri z roko v roki z ljubim grem, 
brez znamke pošljem pismo komurkoli, 
samo toliko, da ve. Jutri grem. 

Se smejem, manjka mi že nekaj zob, 
moje ustne so še mehke kakor med, 
sladke kakor sanje, ki za zajtrk vanje zrem, 
Ljubezni pravim Bog, še vedno sem otrok. 

Poljubim te na čelo, violina pritajeno stoka, 
vse kar je, vzame naj življenje, naj živi, 
za vek, za Maj, a prosim ne zaman. 
Te ljubim do Ljubljane in naprej brez mej.