Ko francoski pisatelj Frederic Beigbeder navidezno mimogrede v svojem najnovejšem romanu Oola in Salinger (2014) citira Vladimirja Nabokova iz njegove biografske zgodbe, da je Ženevsko »jezero v popoldanskem času prekrito z nepregledno množico pikic – črnih lisk in žvižgavk«, to komentira z besedami, da se ob tem lahko pretvarjamo, da vemo za kakšne ptice gre ali pa jih tudi res poznamo. Zase priznava, da si mora pri tem pomagati z Wikipedijo, pri tem pa zagreši napako, ko pravi, da je žvižgavka »neke vrste raca prav tako (kot liska op.avt.) črnega perja, a rumenega kljuna«. Žvižgavka nima črnega perja in tudi ne rumenega kljuna, pač pa le bledo rumeno čelo in teme. Napako lahko sicer obžalujemo, a ni nič posebno pretresljivega, če vemo, da je tako rekoč v vsaki leposlovni knjigi najti podobne in še hujše napake, ob katerih se lahko samo sprašuješ ali jih je zakrivil pisec ali prevajalec. Pomenljivejši pa je Beigbederjev komentar: »Starost nastopi takrat, ko začenjamo imeti čas, da se zanimamo za imena ptic.«

Temu oporekam. Pa ne zato, ker se zanimam za imena ptic že od rane mladosti, čeprav sem knjigo na to temo (Razodetja ptičjih imen, 2008) napisal pri triinšestdesetih (Beigbeder jih je imel petinštirideset, ko se je že počutil starega). Brez pretiravanja lahko celo rečem, da so se mi imena ptic zdela vedno enako zanimiva kot ptice same, še več, preden sem spoznal vse naše ptice sem dodobra poznal vsa njihova imena. Prežet s prepričanjem, da si ptice, če drugega ne, zaslužijo vsaj to, da jih ogovarjamo z njihovimi imeni, ne glede na to ali smo se z njimi že kdaj srečali v naravi ali morda samo v knjigah in na medmrežju. V tem duhu sem v minulih desetletjih večkrat nagovarjal mladež, da bi ne bilo napak, če bi tako, kot pozna znamke avtomobilov, poznala tudi imena ptic, ki jih srečuje bodisi v mestih bodisi na podeželju. Temu oporekam predvsem zato, ker je poimenovanje tako stvari kot živali in rastlin najboljši način za spoznavanje pestrosti sveta in s tem priznavanja različnosti kot odločilnega pogoja za osrečujoče doživljanje sveta.

Res pa je, da marsikdo vpet v tirnice vsakdanjega tempa življenja, ko z avtomobilsko hitrostjo hitimo mimo najlepših pokrajin našega vsakdana, svoja zavedna ali nezavedna nagnjenja, kot je na primer zanimanje za ptice, odlaga in odlaša v prihodnost, ko bo, tako vsaj upa, imel čas tudi za to. Kratkočasni konjiček je prepoceni beseda za takšna desetletja odlagana in odlašana nagnjenja. Tako kot je ljubezen na prvi pogled, pa naj gre za sanjsko lep človeški obraz ali le srajco v izložbi, mogoče udejanjiti le tisti hip in kasneje nikdar več, je tudi nagnjenje do nečesa tako skrivnostno navdihujočega kot je bližnje srečanje z očarljivo ptico treba doreči v tistem trenutku. In prav temu so med drugim namenjena imena rastlin in živali. Vladimir Nabokov, sicer najbolj znan kot pisec Lolite (1955) je takšno očaranost z imeni ptic, metuljev in rastlin pronicljivo vpletal tudi v svoje romane.

Ko sta se Oona O’Neill (desetletja poročena s Charliem Chaplinom) in J.D. Salinger leta 1940 po štiridesetih letih spet srečala v New Yorku, je njegova nekdanja punca pisatelju, ki je nesmrtno zaslovel z romanom Varuh v rži (1951), v Beigbederjevem romanu povedala nekaj o njegovi pisateljski zmoti pri presoji tega ali race v Centralnem parku pozimi zapustijo tamkajšnje jezero ali ne. Sam sem tamkajšnje race v družbi z osemintrideset let mlajšo prijateljico opazoval pozimi leta 2012. Kako malo bi bilo vredno tisto opazovanje, ko bi ne poznal imena vseh tistih različnih vrst vodnih ptic in kako malo bi mi pomenilo to poznavanje, ko bi ga ne mogel prenesti na mlajšo sopotnico. Razveselil sem se tako vrst, ki sem jih poznal iz domovine kot tudi onih, doma samo v Ameriki, ki sem jih takrat prvič videl v živo in katerih imena sem si moral v eni od newyorških knjigarn na novo obuditi.