

Ljubezen
Ljubezen je včasih kot listje —
odpusti, pade, a ostane blizu.
Včasih je potrebno skočiti
tudi v globino,
ne da bi se prepričal,
kako je globoka.
V imenu ljubezni!
Po duši sem pustolovka:
Zamiži in skoči.
Brez misli!
Mmm
Nekoč bom šla v Rim
in si ogledala Fontano Trevi.
Vrgla bom kovanec
in opazovala, kako voda valovi.
Vprašala se bom: Je bila moja odločitev prava?
Ne vem, kako si bom takrat odgovorila.
Danes bi rekla: bilo je prav!
Mmm, bilo je slastno, –
kot bi pojedla obrok
po dolgem času stradanja.
Vanja Čibej
Pesem »Ljubezen« se z nežno refleksijo in pogumno izpovedjo umešča v sodobno intimistično poezijo z elementi eksistencialne liričnosti. V verzih prehaja med ranljivostjo in odločnostjo, med trenutki dvoma in poguma. Ljubezen se razkriva kot nekaj nepredvidljivega, a globoko človeškega – kot preskok v neznano, ki pa včasih prinese zrelost, svobodo ali vsaj sladek spomin.
Žanr: intimistična sodobna poezija, eksistencialna lirična refleksija.
Ilustracija: Ljubezen
Avtorica ilustracije: ChatGPT / digitalna izvedba po motivih pesmi
V vizualnem spremljevalcu pesmi »Ljubezen« spremljamo izrazito čutno in poetično upodobitev trenutka pred notranjim skokom – v življenje, v bližino, v neznano. V ospredju vidimo žensko figuro, ki stoji na robu vodne gladine, obdana z mehko svetlobo jutra ali večera. V njenih gibih je čutiti odločnost, a tudi krhkost – pripravljenost na skok, ki je obenem simbolični akt predaje in zaupanja.
Barvna paleta ilustracije se giblje med toplimi okri, breskvami in medenimi toni, ki se stapljajo z modrino neba in vode, simbolizirajoč notranjo harmonijo med čustveno globino in svetlobo upanja. V ozadju lahko zaslutimo obrise večnega Rima – referenco na simbol ljubezni in večne želje po potrditvi, da so odločitve, sprejete v imenu ljubezni, »bile prave«. Fontana Trevi, nežno nakazana v zamegljenem spominu, utrjuje to idejo.
Voda, osrednji motiv tako v pesmi kot na ilustraciji, je upodobljena v valovanju, ki spominja na dihanje – na ljubezen kot dih, ki ne mine, le spremeni obliko. Ta ilustracija v sebi nosi tudi pridih nostalgije in telesnega spomina – takšnega, ki ga zbudijo vonj po svežem obroku, po dotiku, po zaupanju. Ljubezen tukaj ni ideal, temveč telesna in čutna izkušnja, ki se sidra v vsakdanjosti in spominu.
📍 Rubrika: Črkologija – Jaz in čas
✍ Besedilo: Spletni čas
🗓️ Maj 2025
***