Pred davnimi časi, ko so živali še govorile, je živela bela mačka po imenu Luna. Bila je drugačna od drugih mačk – oboževala je vodo! Plavala je v rekah, skakala po lužah in se celo umivala v dežju. Bila je znana kot “vodna mačka”. 

Nekega dne pa je Luna slišala jok z neba. Bila je Žabja vila, ki je izgubila svojo čarobno kapljico vode, ki je dajala naravi ravnotežje. Luna se je odločila pomagati. Skočila je v najgloblje jezero in po dolgem iskanju kapljico našla – toda v zameno je morala obljubiti, da se nikoli več ne bo igrala v vodi, ker je zdaj postala varuhinja suhega kožuha. 

Od takrat naprej mačke ne marajo kopanja, ker nosijo v sebi spomin na Luno in njeno žrtev. A ker njihova telesa še vedno potrebujejo vodo, jo pijejo – počasi, z repom,  ovitim okoli tačk, kot bi se spominjale stare obljube.