Tebi
Stojim.
Morje je moje zrcalo,
v njem iščem senco, ki ni moja.
Tišina govori,
a njeni odmevi so kot prazne školjke —
nosijo glas, ki ga ni.
Val izgine.
Jaz ostanem,
kamen v večnem plimovanju.
—
Tebi.
Vanja Čibej
Pesem »Tebi« je kratek, a izrazito kontemplativen lirski utrinek, ki raziskuje odnos med jazom in drugim – med govorico narave in notranjo tišino. Vpeta je v pokrajino morja, ki služi kot simbol samorefleksije in obenem kot prostor izgubljenih glasov, nedoseženih naslovnikov in minljivosti. Slogovno sodi v žanr sodobne meditativne poezije, z elementi eksistencialne lirike, kjer dominirajo tišina, odsotnost in trajanje kot temeljna izkustva.
Objava v Črkologiji je umeščena v segment Pesniški utrinki, kjer raziskujemo tankočutne besedne krajine in občutljivost sodobnega pesniškega izraza.
📍 Rubrika: Črkologija – Jaz in čas
✍ Besedilo: Spletni čas
🗓️ Julij 2025
***

