Hrošček Tin Tan
Antonija Jereb

Hrošček Tin Tan se podal je na pot
ustavil se tam, ustavil se tod.
Si malo spočil, tipalke sprostil,
krilca pretegnil, ubral jo naprej,
užival v letu, nato pa … ojej!

Zapihal je veter zares premočno,
zaneslo med letom ga tja je v drevo,
se zaletel je v deblo in padel na tla,
obležal in sanjal, da je doma.

Ko se je prebudil, bila je tema.
Se stisnil je k deblu, počakal tam sam,
ko se je zdanilo, pa vedel ni kam.
Po glavi rojila mu misel je ta,
le kod sem doma, le kod sem doma?

Je tuhtal in tuhtal kod je doma,
kaj se je zgodilo, da poti ne pozna?
Taval je, taval vse tja do nižin,
oziral za domom se tja do višin.
Iskal in iskal domek je svoj,
solzice točil, zaslišal glas »stoj!«

»Poslušaj, oprosti, sem bil nagajiv,«
zaklical je veter, ki na tla ga je zbil.
»Ne joči, pohiti, krilca razpri,
domov te ponesem, prepusti se mi.«

Objel ga je nežno, zapihal močno,
ga ponesel na trato tja sredi poljan
saj tam ga zalotil prejšnji je dan.
Ko namreč igraje se za njim je podal,
premočno je zapihal, zaslišal je »av«,
a ker se je prestrašil, takrat je zbežal.