Marica Androjna
Lojzetu Slaku v lep spomin 

Lojze, godec vseh godcev, se je na Dolenjskem rodil,  
tam v Jordankalu svojo prvo harmoniko dobil.

O, kako lepo je bilo meh raztegovati, na njo igrati, 
kmalu so se mu v triu pridružili tudi njegovi brati.

Ja, lepo so igrali, ljudi povsod razveseljevali, 
kmalu so Gorenjci, Fantje s Praprotna, z njimi zapeli. 

Zaigrali so Visoko nad oblaki, potovali v Ameriko, 
da tudi drage rojake tam čez lužo spet osrečijo. 

Enkrat so zapregli konjička, šli Po dekle na Gorjance, 
drugič  Po Sloveniji in na Vrh planin, urno na vršace.

Tam v Deželici sonca in grozdja je zvenel Glas harmonike, 
s pesmijo Kadar pa mim hišce grem, trkat dekletom na okence. 

Uspeh lep ob vsem melodijah,  nagradah… res ni izostal, 
saj Spet bom vzel harmoniko in znani  Čebelar  postal.

Slak je bil rad v svoji kleti in v vinogradu na Trški gori, 
negoval frankinjo, črnino, kraljevino.., svoj cviček  ob zori. 

Lojze je Ambasador cvička na moji rodni Raki postal, 
 a, v srcu skromen, prijazen, dobrodušen… Dolenjec ostal. 

A pesem V dolini tihi je že skoraj naša himna postala, 
želim, da bi še dolgo vse ljudi tako lepo združevala. 

Ko je odšel, je ansambel Spev v slovo otožno zapel 
Godcu v spomin, saj Tvoje pesmi živijo naprej.

Ujel se je v srca mnogih preprostih ljudi, 
naj še dolgo Slakova domača glasba živi.

 Ljubljana, 2016

Pesem je objavljena v reviji Muzika, 2019 in v knjigi Pesmi srca, 2023. 
Pesem sem predstavila v Muzeju Lojzeta Slaka v Mirni peči …