Katarina Ambrož

KAVA IZ AVTOMATA

Cesta polna je ljudi,
vse je kot iz reklame.
Vsi zazrti so v luči;
nje nihče ne objame.

Mesto v lučkah se blešči,
še reka je vsa zlata.
Ona pa tam tiho ždi,
s kavo iz avtomata.

KO BOM SAMA, BOM JOKALA

V tvoji sobi luč gori,
vse bolj redko,
ker te ni.
Jaz na postelji ležim,
predse gledam,
nič ne spim.

Tu je nekaj tvojih slik,
tam leži
še tvoj glavnik.

V sobi prazne so omare,
le na tleh je
nekaj šare.
Ta bo tukaj zdaj ostala.
Nič ne bom je
stran metala.

V mojem srcu ni luči.
Vse temno je,
ker te ni.

Ne razumem bolečin,
saj boli
že vsak spomin.
Zaboli prav vsaka slika,
še tvoj las
zraven glavnika.

Vse boli, kar je minilo,
v solze se je
spremenilo.

Drugim solz ne bom kazala,
ko bom sama,
bom jokala.
Duši zdaj le to pomaga,
da v samoti
ne omaga.

Ko pa potok solz odteče,
spet poiščem
razlog sreče.

IŠČEM NEVIDNE POTI

Čakam nekaj, kar ni,
vendar bi rada imela.
Iščem nevidne poti;
rada bi nekam prispela.

Sanjam odprtih oči;
žalost mi spanje je vzela.
Zdaj se bojim teh noči,
ko bom v temo strmela.

Jokam, saj ves čas skeli
žerjavica sredi pepela.
V ranah je polno soli;
jaz pa bi rada živela.

Upam, da jutro rodi
tisto, v kar sem verjela.
Končno naj že poleti,
feniks iz tega pepela.

Uredniška opomba:
Trojica pesmi gradi jasen lok: od urbane osamljenosti, prek intimne bolečine izgube, do tihega, a odločnega hrepenenja po ponovnem rojstvu. Podobe svetlobe in teme, pepela in ognja se subtilno ponavljajo in dajejo celoti občutek notranje povezanosti.