V stanovanje sva se preselila sredi novembrskih vetrov. (Aleš Šteger)

Lahko bi kričala. Med vso navlako listov, ki sem jih nosila s sabo, sem premetavala črke in urejevala besedila, da bi bilo urejeno. Kako pretočiti toliko preteklosti med nove platnice? A sem molčala. Njemu ni bilo ničesar jasno. Nič ni vedel o vselitvi. Pasivno se je pustil odnesti v mavzolej.

V roke sem jemala pomlad, poletje, za njo jesen in zimo. Z vsega, od tistega konca junija do danes, je bilo treba obrisati prah. Dobro premisliti s čim se bova preselila. Ker sem po astrološkem znamenju rakovica, nisem ničesar zavrgla. Tudi največjega kiča ne. Da povem po resnici, jaz sem tisti grozni kič. Poenotena sem z njim. Vendar tokrat ni prevladala le moja izbira. Z neko popolno neznanko, s prijetno gospo L., sem navezala topel stik in ona mi je modro svetovala, s čim bom lahko ponoči zatisnila veke. Še  ena gospa, gospa R., ki se spozna na črko zakona, je urejevala najino prtljago. Bog ne daj, da se kdaj tožim sama s sabo. Ona že ve. Tako smo urejevale predhod, pa kuhinjo, dnevno sobo in spalnico. Oni dve sta modro predlagali, jaz potrjevala, kar mi je bilo všeč. Torej, če dobro premislim, nam po vsej verjetnosti ni uspelo odložiti vsega kiča. A njemu je tako vseeno. On ničesar ne ve. Niti tega ne, da bo vseljen. In, ker me vedno zamika in ne znam držati jezika, sem poprosila za tajne popoldanske oglede še neke druge strokovnjake. T. in M. sta le poploskala, Drugi M. je našel najin naslov in me je rahlo ošvrknil v nekaj detajlih. A. še ni utegnila in draga R. mi dolguje še končni obisk z oceno tveganja.

A jaz, kakor sem že neučakana, sem naju že vselila. To je kot ljubezen na prvi pogled. V stanovanju je mirno in mehko. Diši po ljubezni. Včasih kriči po njej, ali jo moči. Par slik visi v medstenah popisanih z verzi. Pred vrati so posuti listi divje češnje. In na njih napis: Strup. (Midva nikogar ne želiva na obisk)