GRAD PRIVIDOV (HAIBUN)  

bledikav obraz ujet med kristalne rešetke obzidja jutra 
dlakavi pritlični listi nosijo rumeno pego in nežne liste 
ona ne ve – kako drugačna je roka – ki ljubi od tiste – ki ne 
trdo čelo se uklanja prosto po nepristnosti – tako je pač na zunaj videti narejenost 
okostja ležijo raztrošena tam – kjer ne bi smela biti in prebadajo dušo naroda 
ta dežela je sveta samo tistim – ki so razumeli edinstveno priložnost osamosvojitve 
zadrgnjena obleka do vratu samo prekriva laž – ki gomazi po ravnem in strmem 
tiste srepeče oči pa poškodujejo vsako bilko – lezejo kot mravlje po neželenih listih 
nepokvarjen človek je tukaj čisto odveč od vsega masla na glavah nekaterih 
in grad je njihova ječa – ki je pod pretvezo svobode požrešnega fevda brez sramu 
ne prepričajo več nikogar – vstani – človek brez maske – vstati bi moral že prvi dan privida 
ko so dvižna vrata zaprla grad in ni več soseda – ki bi ti prinesel žličko soli in pameti 
tokrat si tujec na svoji zemlji in tvoj prirastek je zelo majhen – ker si v svetu  narcis 
pristal si v deželi vseeno – brez moralnega okvirja in brez programa za prihodnost 
sam s previsokimi davki gledaš v prazne oči brez sijaja – za par procentov mimobežnice 

bega mu misli 
čvrst vozel dviga ženska 
srce v vratu zla 

Klavdija KIA Zbičajnik Plevnik