Sodobni svet občuduje hitrost. 
Hitrost informacij. Hitrost odzivov. Hitrost uspeha.  
Človek, ki je ves čas zaposlen, dosegljiv in v gibanju, pogosto velja za uspešnega človeka našega časa. 

Toda nekje med nenehnim hitenjem se je skoraj neopazno izgubila sposobnost počasnega življenja. 

Počasnost danes pogosto razumemo kot neučinkovitost. Kot zamudo. Kot nekaj, kar si človek skoraj ne sme več privoščiti. In vendar prav v počasnih trenutkih pogosto nastajajo najgloblje misli, najbolj iskreni pogovori in najbolj osebna ustvarjalnost. 

Morda zato ljudje vse bolj iščejo stvari, ki jih ni mogoče pospešiti: 

• branje knjige, 
• sprehod brez cilja, 
• slikanje, 
• poslušanje glasbe, 
• opazovanje morja, 
• ali preprost pogovor brez pogleda na telefon. 

Počasnost ni nujno umik iz sveta. Lahko je način upora proti svetu, ki človeka nenehno sili v primerjanje, odzivanje in dokazovanje. Včasih je skoraj pogumno, če si človek dovoli trenutek brez potrebe, da bi ga takoj objavil, komentiral ali razložil. 

Zanimivo je, da ravno v času največje tehnološke povezanosti mnogi znova odkrivajo ročno ustvarjanje, naravo, skupnosti in tišino. Ne zato, ker bi zavračali sodobni svet, temveč zato, ker želijo ohraniti občutek notranjega ravnovesja. 

Človek verjetno ni ustvarjen za neprestano hitrost. Potrebuje trenutke, ko lahko misli dohitijo življenje. 

Morda prihodnost ne bo pripadala samo najhitrejšim. 
Morda bo pripadala tudi tistim, ki bodo znali pravočasno upočasniti.