V času, ko se veliko govori o digitalnem svetu, hitrem tempu življenja in odtujenosti med ljudmi, ostajajo prostori, kjer nastajajo drugačne zgodbe. Tišje. Počasnejše. Človeške. 

Eden takšnih prostorov je tudi VGC Morje Koper, kjer se večnamenska učilnica enkrat tedensko za tri ure spremeni v likovni atelje skupine Čopinel. Med akvarelnimi papirji, čopiči, barvami in pogovori nastaja nekaj, česar ni mogoče izmeriti samo s končnimi slikami. 

Skupina povezuje ljudi različnih izkušenj, znanj in življenjskih zgodb. Nekateri so se akvarela lotili prvič, drugi že dlje časa raziskujejo svet prosojnih barv, svetlobe in plastenja barv na papirju. Toda pomembno ni le slikanje. Pomembno je tudi srečevanje. 

V času individualizma in nenehnega hitenja postajajo takšne skupine dragocen prostor skupnosti. Med ustvarjanjem se pogosto odpirajo tudi pogovori o življenju, spominih, dvomih, veselju in vsakdanjih drobnih trenutkih. Včasih nastane tišina, v kateri vsi slikajo. Drugič se prostor napolni s smehom, vprašanji in medsebojno pomočjo. 

V skupini ne nastajajo le manjši akvareli. Udeleženke se občasno preizkušajo tudi v slikanju z akrilom na večjih formatih. Med projekti, ki so posebej povezali skupino, so bili veliki velikonočni tulipani na lesenih podlagah ter raziskovanje avtoportreta na platnu. Takšni izzivi pogosto zahtevajo več poguma, sodelovanja in medsebojne podpore, hkrati pa prinašajo občutek skupnega ustvarjalnega procesa. 

Posebnost skupine Čopinel je tudi v tem, da ustvarjanje ne ostane samo med stenami učilnice. Del utrinkov, fotografij in razmišljanj je objavljen tudi na blogu Čopinel v okviru portala Spletni čas, kjer nastaja nekakšen ustvarjalni dnevnik skupine — zbirka slik, trenutkov in skupnih izkušenj. 

Morda prav zato takšne skupine danes pomenijo več kot le tečaj ali delavnico. Postajajo prostor pripadnosti. Opomnik, da ustvarjalnost ni rezervirana samo za umetnike, temveč za vse ljudi, ki si dovolijo raziskovati, opazovati in ustvarjati. 

In morda je prav to ena pomembnejših zgodb sodobnega časa: da človek tudi skozi barvo, papir in skupno ustvarjanje ponovno najde stik — s sabo in z drugimi.