Današnji čas pogosto poudarja uspeh, učinkovitost in nenehno aktivnost. Družbena omrežja prikazujejo ljudi, ki ves čas nekaj ustvarjajo, potujejo, delajo na sebi, dosegajo cilje in sledijo novim trendom. Videti je, kot da bi moral biti vsak trenutek izkoriščen, vsaka minuta zapolnjena in vsak človek neprestano “v pogonu”. 

Toda pod površjem se vse pogosteje skriva utrujenost.

Ne gre samo za pomanjkanje spanja ali fizično izčrpanost. Gre za občutek stalne dosegljivosti, pritiska in primerjanja. Ljudje imajo občutek, da morajo biti ves čas prisotni, odzivni in zanimivi. Če za trenutek izginejo iz digitalnega sveta, se skoraj zdi, kot da so izginili tudi iz družbenega prostora. 

Posebej mlajše generacije odraščajo v svetu, kjer se meje med delom, prostim časom in zasebnostjo vse bolj brišejo. Telefon ni več samo naprava za komunikacijo, temveč stalni spremljevalec vsakdanjega življenja. Z njim prihajajo novice, pričakovanja, obvestila, primerjave in pogosto tudi občutek, da nikoli nismo dovolj dobri, dovolj hitri ali dovolj uspešni. 

Ob tem se pojavlja zanimiv paradoks: družba je navidezno bolj povezana kot kadarkoli prej, a hkrati mnogi poročajo o osamljenosti, tesnobi in občutku odtujenosti. Človek lahko v enem dnevu komunicira z več sto ljudmi, pa vseeno nima nikogar, s katerim bi se zares pogovoril. 

Morda zato danes vse več ljudi znova odkriva pomen počasnosti. Branje knjig. Hojo brez cilja. Ustvarjanje brez potrebe po popolnosti. Pogovore brez ekranov. Tihe trenutke, v katerih človek ni opazovan, ocenjen ali primerjan. 

Družba prihodnosti verjetno ne bo potrebovala samo hitrejših tehnologij, temveč tudi več razumevanja za človeške omejitve. Za pravico do počitka. Do napak. Do tišine. In do preprostega dejstva, da človek ni stroj. 

Morda je prav sposobnost ustaviti se ena najpomembnejših oblik upora sodobnemu času.