Nikoli v zgodovini še nismo imeli toliko dostopa do informacij kot danes. In vendar se zdi, da postaja razlikovanje med resnico, polresnico in manipulacijo vse težje. Lažne novice niso več le obrobni pojav interneta, temveč del vsakodnevnega digitalnega prostora, v katerem živimo. 

Vprašanje pa ni samo, kdo ustvarja lažne novice. Morda je še bolj pomembno vprašanje: zakaj jim ljudje verjamemo? 

Veliko spletnih vsebin je ustvarjenih tako, da sprožijo močna čustva — strah, jezo, ogorčenje ali občutek nujnosti. Prav čustva pogosto premagajo premislek. Človek hitreje deli novico, ki ga šokira ali potrjuje njegovo prepričanje, kot pa tisto, ki zahteva počasno preverjanje dejstev. 

Družbena omrežja temu še dodatno pomagajo. Algoritmi nam prikazujejo vsebine, ki nas pritegnejo, ne nujno tistih, ki so najbolj točne ali preverjene. Tako lahko posameznik hitro pristane v “mehurčku”, kjer vidi predvsem informacije, ki potrjujejo njegov pogled na svet. 

Danes lažne novice niso več samo izmišljeni članki. Lahko so: 

• umetno ustvarjene fotografije, 
• prirejeni videoposnetki, 
• zavajajoči naslovi, 
• izrezani citati, 
• ali celo vsebine, ki jih ustvari umetna inteligenca. 

Prav zato postaja medijska pismenost ena najpomembnejših veščin sodobnega časa. Ne gre za to, da bi človek postal nezaupljiv do vsega, temveč da se nauči postavljati vprašanja: 

• Kdo je vir informacije? 
• Zakaj je bila objavljena? 
• Ali jo potrjuje več virov? 
• Je naslov namenjen informiranju ali predvsem šoku? 

V času hitrih klikov in viralnih objav postaja sposobnost dvoma skoraj oblika osebne odgovornosti. 

Morda največja nevarnost lažnih novic ni samo v tem, da širijo napačne informacije. Še bolj nevarno je, da postopoma spodkopavajo zaupanje — v medije, stroko, družbo in na koncu tudi v možnost, da resnico sploh še lahko prepoznamo. 

Zato danes kritično razmišljanje ni pesimizem. 
Je način, kako ostati buden v svetu informacij.