Obalna mesta že dolgo niso več samo mesta domačinov. Turizem, bližina Italije in Hrvaške ter velika pretočnost ljudi so spremenili tudi način nakupovanja. Med trgovinami prevladujejo velike mednarodne verige — avstrijske, italijanske, hrvaške in druge. Ob njih pa se vse hitreje pojavljajo manjše trgovine priseljencev, kjer človeka pogosto najprej pričaka nasmeh. 

Na prvi pogled se zdi, da je izbire veliko. Police so polne, akcije hitro menjajo druga drugo, blagajne delujejo skoraj brez premora. Toda nekje med vso organiziranostjo, produktivnostjo in nadzorom se človek včasih začne spraševati, ali je v trgovini sploh še dobrodošel kot človek — ali samo kot kupec. 

Velike trgovske verige danes delujejo po logiki hitrosti. Kupec naj pride pripravljen: s seznamom, hitro odločitvijo in čim manj zadrževanja med policami. Blagajničarke morajo dosegati norme, kupci pa pogosto nehote postanejo del nekakšnega tekočega traku vsakdana. 

Včasih se prav v drobnih trenutkih pokaže, kako malo prostora ostaja za razumevanje. Nekdo med naglico poškoduje embalažo izdelka. Drugi doma ugotovi, da je med prelaganjem počil jogurt in uničil polovico nakupa. Tretji zaradi nejasno označenega parkirišča prejme kazen, čeprav je bil dejanski kupec trgovine. In ko pride uradni dopis odvetnika ali podjetja, človek hitro dobi občutek, da je pomembnejši pravilnik kot zdrava pamet. 

Morda je največji problem prav v tem, da sodobna trgovina vedno bolj izgublja občutek za lokalno življenje. Obalna mesta niso samo turistične razglednice. So mesta ljudi, ki hodijo na kavo s prijatelji, obiskujejo starše, hitijo po otroke v šolo, se ustavijo po nakupih med vsakodnevnimi opravki ali pa preprosto iščejo nekaj osnovnega za kosilo.

In prav zato domačini pogosto najbolj cenijo trgovine, kjer še obstaja občutek človeškega odnosa. Kjer prodajalec ne deluje kot podaljšek sistema, ampak kot človek. Kjer nasmeh ni del norme uspešnosti, temveč del kulture odnosa. 

Zanimivo je, da mnogi danes vse bolj opažajo razliko med “severnim” načinom trgovanja, kjer prevladujejo pravila, hitrost in učinkovitost, ter bolj sproščenim mediteranskim pristopom, kjer človek včasih še vedno ostane pomembnejši od sistema. 

Seveda nihče ne pričakuje popolnosti. Toda v družbi, kjer se produktivnost zajeda v skoraj vsak del življenja, postajajo prav drobna prijaznost, potrpežljivost in razumevanje nekaj, kar ljudje vedno bolj pogrešamo. 

Morda prihodnost trgovin ne bo odvisna samo od cen in akcij. 
Morda bo vedno bolj odvisna tudi od tega, kje se človek še počuti kot človek. 

Ne gre samo za prijaznost ali nasmeh. Gre za občutek dostojanstva — tako kupca kot zaposlenih, ki so tudi sami pogosto ujeti v sistem nenehne produktivnosti.