V teh dneh je bilo mogoče slišati veliko lepih besed o solidarnosti, srčnosti in pomenu prostovoljstva za družbo. 

In vse to drži. 

Brez prostovoljcev bi marsikatera prireditev, društvo, humanitarna akcija, delavnica ali medgeneracijsko srečanje preprosto ne obstajali. Prostovoljci pogosto povezujejo skupnosti tam, kjer sistemi postajajo vedno bolj hladni, birokratski ali preprosto preobremenjeni. 

Toda ob vseh lepih besedah se vse pogosteje pojavlja tudi tišje vprašanje: koliko časa lahko človek živi s polnimi žepi »hvala«? 

V zadnjih letih marsikdo opaža, da družba prostovoljstvo pogosto jemlje skoraj kot samoumevno. Kot nekaj, kar bo vedno obstajalo, ker naj bi bili ljudje “srčni”, “predani” ali “veseli, da lahko pomagajo”. In res je veliko ljudi takšnih. Toda tudi prostovoljci imajo položnice, najemnine, utrujenost in svoje življenje. 

Včasih najbolj zaboli prav stavek:
»Saj delaš iz veselja.« 

Kot da veselje izključuje trud. Kot da predanost pomeni, da človek ne potrebuje podpore, spoštovanja ali osnovne varnosti. 

Posebej na področju kulture, medgeneracijskih dejavnosti, društev in lokalnih skupnosti pogosto nastaja nenavadna situacija: od prostovoljcev se pričakuje profesionalnost, organizacija, čas, energija, odgovornost in stalna prisotnost, v zameno pa pogosto dobijo predvsem simbolične zahvale, priznanja in občutek, da morajo biti še hvaležni, ker lahko sodelujejo. 

Toda občutek “polnih žepov hvala” danes ni prisoten samo pri prostovoljcih. Vedno več podobnih občutkov je mogoče slišati tudi med prekarnimi delavci, samozaposlenimi v kulturi, mentorji, ustvarjalci, oskrbovalci, vzgojitelji in mnogimi drugimi poklici, kjer družba pogosto pričakuje predanost, prilagodljivost in nenehno razpoložljivost, ne da bi temu sledila tudi občutek varnosti ali stabilnosti. 

Veliko ljudi danes dela iz občutka odgovornosti, poslanstva ali ljubezni do dela. Toda tudi ljubezen do dela ne plačuje položnic. 

Seveda prostovoljstvo ni in ne sme postati samo plačano delo pod drugim imenom. Njegova vrednost je prav v svobodni odločitvi človeka, da nekaj naredi za skupnost. Toda med spoštovanjem prostovoljstva in izkoriščanjem dobre volje včasih obstaja zelo tanka meja. 

Morda je največji paradoks sodobne družbe prav v tem, da pogosto najbolj občuduje ljudi, ki dajejo največ od sebe — hkrati pa najmanj razmišlja o tem, kako ti ljudje živijo. 

Ljudje ne preživijo samo od lepih besed.
Tudi s polnimi žepi »hvala« se ne da plačati trgovine, goriva ali položnic. 

In morda bi moral biti teden prostovoljstva tudi čas za nekoliko bolj iskren razmislek: 

• koliko družba zares ceni prostovoljce, 
• koliko jih podpira, 
• in koliko jih v resnici jemlje kot neviden temelj skupnosti, ki bo vedno nekako zdržal. 

Ne gre samo za denar. 
Gre za občutek dostojanstva, spoštovanja in zavedanja, da za vsakim prostovoljstvom — ali preprosto delom za ljudi — stoji človek, ne neizčrpen vir časa, energije in dobre volje.