Sodobna družba zna ljudi hitro pohvaliti. 
»Hvala za vaš trud.« 
»Hvala za razumevanje.« 
»Hvala za potrpežljivost.« 
»Hvala, ker vztrajate.« 

Beseda hvala je postala skoraj univerzalni obliž časa, v katerem živimo. 

In vendar se vse več ljudi sprašuje, koliko časa je mogoče živeti s polnimi žepi »hvala«. 

Ta občutek danes ni več omejen samo na prostovoljce. Prisoten je med zaposlenimi v trgovinah, zdravstvenimi delavci, učitelji, mentorji, kulturniki, mladimi družinami, samozaposlenimi in številnimi drugimi ljudmi, ki vsak dan držijo skupaj drobne mehanizme družbe.

Veliko jih dela pošteno, odgovorno in pogosto tudi čez svoje meje. Toda občutek varnosti postaja vedno bolj krhek. Plače pogosto ne dohajajo življenjskih stroškov, stanovanja postajajo nedosegljiva, delo pa vse bolj temelji na prilagodljivosti, hitrosti in stalni dosegljivosti. 

Posebej mlade družine danes pogosto živijo v občutku tihega protislovja. Oba starša delata, včasih celo več služb ali dodatnih projektov, pa kljub temu težko dosežeta občutek varnosti in stabilnosti. Družba jih spodbuja k ustvarjanju prihodnosti, medtem ko postajajo stanovanja, vsakodnevni stroški in usklajevanje življenja vedno večji vir negotovosti.

Podoben občutek je mogoče zaznati tudi pri številnih zaposlenih, ki sicer imajo redno delo, a so ves čas pod pritiskom norm, uspešnosti in produktivnosti. Od ljudi se pričakuje prijaznost, razumevanje, prilagodljivost in pripravljenost, da “stopijo skupaj”, kadar sistem poka po šivih. 

In ljudje pogosto res stopijo skupaj. 

Toda utrujenost se kopiči. 

Morda je največji paradoks sodobnega časa prav v tem, da družba vedno bolj sloni na ljudeh, ki kljub utrujenosti še vedno vztrajajo iz občutka odgovornosti. Ker jim ni vseeno. Ker želijo pomagati. Ker ne želijo pustiti drugih na cedilu. 

Toda človek ni neizčrpen vir potrpežljivosti. 

Danes ni več dovolj govoriti samo o produktivnosti, uspešnosti in gospodarski rasti. Vedno pomembnejše postaja vprašanje kakovosti vsakdanjega življenja. Ali lahko človek po poštenem delu živi dostojno? Si lahko privošči čas za počitek, družino in občutek varnosti? Ali pa se vse več ljudi znajde v življenju, kjer nenehno prilagajanje postaja skoraj pogoj za preživetje?

Ljudje ne živijo samo od priznanj, zahval in lepih besed. 
Tudi s polnimi žepi »hvala« se ne da kupiti živil, plačevati stroškov ali ustvarjati varne prihodnosti za otroke.

Tudi polni žepi »hvala« včasih ne morejo prekriti občutka, da ljudje vse težje prepoznamo, od kod pravzaprav prihaja naše nezadovoljstvo.