Če bi morali izbrati eno veščino, ki jo sodobna družba najbolj potrebuje, bi bila to morda prav sposobnost poslušanja. 

Zdi se, da ljudje danes govorimo več kot kadar koli prej. Pišemo sporočila, objavljamo mnenja, komentiramo dogodke, sodelujemo na sestankih in spremljamo neprekinjen tok informacij. Besed je veliko. Včasih pa se zdi, da je poslušanja vedno manj. 

Pogosto se pogovarjamo z namenom, da bi bili razumljeni. Redkeje se pogovarjamo z namenom, da bi razumeli. 

To ni nujno posledica slabe volje ali brezbrižnosti. Živimo v času hitrih odzivov. Navajeni smo, da se na sporočila odgovarja takoj, da imajo vprašanja hitre odgovore in da se razprave pogosto zaključijo, še preden se zares začnejo. V takšnem ritmu človek zlahka pozabi, da razumevanje potrebuje čas. 

Poslušanje je namreč več kot zgolj tišina med dvema stavkoma. 

Pomeni, da ne iščemo takoj ugovora. Da ne pripravljamo odgovora, medtem ko sogovornik še govori. Da si dovolimo možnost, da morda ne poznamo celotne zgodbe. 

Prav zato so nekateri pogovori tako redki in dragoceni. Ne zato, ker bi v njih slišali kaj izjemnega, ampak zato, ker imamo občutek, da nas nekdo zares posluša. Brez prekinjanja. Brez hitrih sodb. Brez potrebe, da bi nas popravil. 

Zanimivo je, da večina medčloveških sporov ne nastane zaradi pomanjkanja besed, temveč zaradi pomanjkanja občutka, da smo slišani. Ko ljudje dobijo občutek, da jih nihče ne razume, začnejo govoriti glasneje. Včasih pa se preprosto umaknejo v tišino. 

Morda je zato poslušanje ena najbolj podcenjenih oblik spoštovanja. 

Ne zahteva posebnega znanja, dragih tehnologij ali zapletenih metod. Zahteva predvsem pozornost. In pripravljenost, da za nekaj trenutkov odložimo same sebe. 

V času, ko je lahko vsakdo govorec, postaja dober poslušalec nekaj posebnega. 

In morda prav tam, kjer se ljudje zares poslušamo, nastajajo najboljši pogovori, najbolj trdni odnosi in najbolj zdrave skupnosti.