Ko govorimo o komunikaciji, običajno pomislimo na besede. Na pogovore, razprave, sporočila in odgovore. Toda med vsemi izgovorjenimi stavki obstaja še nekaj, kar pogosto spregledamo: tišina. 

Tišina ima v sodobnem svetu slab sloves. Pogosto jo razumemo kot zadrego, praznino ali znak, da je pogovor zastal. Zato jo hitimo zapolniti. Z novim vprašanjem. Novico. Šalo. Pogledom na telefon. 

Toda vsaka tišina ni prazna. 

Obstaja tišina med dvema prijateljema, ki sedita na klopi ob morju in ne potrebujeta besed. Obstaja tišina med človekom, ki išče prave besede, in sogovornikom, ki mu jih potrpežljivo pusti poiskati. Obstaja tudi tišina žalosti, veselja, spoštovanja in bližine. 

Morda je prav sposobnost prenašanja tišine eden od pokazateljev kakovosti odnosa. 

V svetu hitrih odgovorov se pogosto zgodi, da ljudje ne poslušamo več celotne misli. Že med govorjenjem drugega pripravljamo svoj odgovor. Tišina med stavki postane prostor, ki ga je treba čim prej osvojiti. 

Toda razumevanje potrebuje čas. 

Tudi besede potrebujejo čas, da sedejo. Da jih premislimo. Da ugotovimo, kaj v nas vzbujajo. Brez tega prostora postane pogovor podoben izmenjavi podatkov, ne pa srečanju dveh ljudi. 

Zanimivo je, da se danes mnogi ljudje ne bojijo govoriti, temveč ostati sami s svojimi mislimi. Telefon, radio, televizija in družbena omrežja pogosto zapolnijo še zadnje trenutke tišine. Kot da nas praznina nekoliko plaši. 

In vendar ravno v tišini pogosto nastajajo najpomembnejša vprašanja. 

Kaj zares mislim? 

Kaj zares čutim? 

Kaj je pomembno? 

Morda zato tišina ni nasprotje komunikacije. Morda je njen najbolj podcenjeni del. 

Besede gradijo mostove med ljudmi. Tišina pa jim včasih daje globino. 

V času, ko je svet vse glasnejši, postaja sposobnost poslušanja tišine skoraj posebna veščina. Ne zato, ker bi v njej našli vse odgovore, ampak zato, ker nam omogoči, da bolje slišimo sebe in druge.