Na današnji delavnici smo dokončale skupni projekt avtoportretov. Zalepile smo še zadnje slike, na vogale prišile trakove za obešanje in delo poskusno razstavile v atriju VGC Morje Koper. 

Za nami je več mesecev ustvarjanja, opazovanja, popravljanja in pogovorov. Danes smo prvič videle vseh devet portretov skupaj na skupnem platnu. Čeprav ena od ustvarjalk svojega avtoportreta ni uspela dokončati, je njeno mesto zapolnil portret mentorice.  

Posebno mesto na platnu ima osrednji portret, ki ni avtoportret, temveč skupinsko delo. Nastajal je postopoma, iz potez različnih rok. Pri njem je aktivno sodelovala tudi članica skupine, ki se je že na začetku odločila, da svojega avtoportreta ne bo vključila v projekt. Prav ona je skupinski portret na koncu tudi dokončala, ne da bi vedela, da so ostale ustvarjalke v njem prepoznale prav njen obraz. Ko je bilo delo končano, je ob pogledu nanj pripomnila, da si ni prav nič podobna. 

Morda je prav v tem čar portretiranja. Podoba, ki jo nosimo o sebi, ni vedno enaka podobi, ki jo vidijo drugi. Med njima se odpira prostor dialoga, ugibanja in igre – prav takšne, kakršno že dolgo goji skupina Čopinel. 

Ob pogledu na obešeno platno je postalo jasno, da ne gre več le za posamezne slike. Nastal je skupni portret skupine – sestavljen iz različnih obrazov, različnih slikarskih pristopov in različnih zgodb, ki so se za trenutek srečale na istem platnu.