Poletje ima nenavadno lastnost. Še preden se začne, že dobimo občutek, da bi ga morali čim bolje izkoristiti. 

Kam boste šli na dopust? 

Koliko dni? 

Ste že rezervirali? 

Boste obiskali kakšen festival? 

Na družbenih omrežjih se začnejo vrstiti fotografije turkiznega morja, gorskih razgledov, eksotičnih večerij in popolnih sončnih zahodov. Kot da poletje ni več letni čas, ampak projekt, ki ga je treba uspešno izpeljati. 

Ob tem pa pogosto pozabimo, da najlepši poletni spomini skoraj nikoli ne nastanejo po načrtu. 

Ne spomnimo se vseh hotelov. Ne vseh restavracij. Ne vseh kilometrov. 

Spomnimo se večera, ko smo dolgo sedeli na balkonu in poslušali čričke. Vonja figovega drevesa. Sladoleda, ki se je prehitro stopil. Otroškega smeha na plaži. Pogovora, ki se je zavlekel pozno v noč. 

Poletje nas ne nagradi zaradi števila obiskanih krajev. 

Nagradi nas takrat, ko smo zares navzoči. 

Ni treba, da je vsak vikend izlet. Ni treba, da je vsak sončen dan fotografiran. Ni treba, da je vsak dopust nekaj, o čemer bodo govorili drugi. 

Morda je največji luksuz današnjega časa prav to, da si dovolimo preživeti dan, ki se ne bo znašel na nobenem družbenem omrežju. 

Dan, ko beremo knjigo v senci. 

Ko naberemo nekaj sivke ali rožmarina. 

Ko posedimo na pomolu in opazujemo valove, ne da bi jih fotografirali. 

Ko se dolgo pogovarjamo z ljudmi, ki jzdaj ih imamo radi. 

Poletje ni tekmovanje. 

Ne podeljuje medalj za največ prepotovanih kilometrov ali najlepšo fotografijo sončnega zahoda. 

Ob koncu avgusta bomo najverjetneje najbolj hvaležni prav za tiste drobne trenutke, ki jih nismo načrtovali in jih nismo nikomur dokazovali. 

Morda je to tudi najlepša definicija prostega časa – da si ga ni treba zaslužiti in da ga ni treba pokazati. Dovolj je, da ga zares živimo.