Novi telefon, stari strahovi

Ko sem pred kratkim poslušala pogovor v trgovini z mobilnimi telefoni, me je presenetilo, koliko čustev lahko sproži ena sama naprava.

»Samo da se ne izbrišejo fotografije.«

»Kaj pa kontakti?«

»Bančna aplikacija bo še delovala?«

»Jaz tega ne znam.«

Prodajalec je mirno odgovarjal, medtem ko je bilo na drugi strani pulta čutiti pravo stisko.

Včasih smo ob menjavi telefona razmišljali predvsem o tem, ali ima boljšo kamero ali daljšo avtonomijo baterije. Danes telefon ni več le telefon. Je fotoalbum, denarnica, zemljevid, beležnica, koledar, knjižnica, banka in pogosto tudi edini prostor, kjer hranimo spomine.

Zato ni presenetljivo, da menjava naprave pri mnogih povzroči tesnobo.

Še posebej pri starejših, ki se zavedajo, da lahko en napačen pritisk pomeni izgubljene fotografije vnukov ali številko prijatelja, ki je nimajo zapisane nikjer drugje. Pa tudi mlajši niso nič manj ranljivi. Le da svoj strah pogosto skrivajo za navidezno samozavestjo.

Ob tem se zastavlja zanimivo vprašanje: kako smo prišli do točke, ko se bolj bojimo zamenjati telefon kot zamenjati avtomobil?

Morda zato, ker smo v digitalni svet preselili skoraj vse pomembne dele svojega vsakdana, ne da bi se hkrati naučili, kako jih varovati. Mnogi ne vedo, kaj je varnostna kopija, kako obnoviti podatke ali kako preveriti, ali so fotografije res shranjene v oblaku. To ni znak neznanja. Je posledica tega, da tehnologija napreduje hitreje, kot ji uspevamo slediti.

Digitalna pismenost danes ni več razkošje. Postaja osnovna življenjska spretnost.

Morda bi bilo zato koristneje, da bi ob nakupu novega telefona dobili manj reklamnih obljub o umetni inteligenci in nekoliko več preprostih razlag, kako varno prenesti podatke, zaščititi svoj račun in poskrbeti, da dragoceni spomini ne izginejo z enim samim klikom.

Telefon bomo nekoč zamenjali vsi.

Veliko pomembneje pa je, da ob tem ne izgubimo občutka, da tehnologija služi človeku – in ne človek tehnologiji.