Pred dnevi sem opazila nekaj, česar prej nisem nikoli zares videla. Na rampi parkirišča so bili sledovi pljunkov. Nekaj ulic stran je bil popljuvan bankomat. Nekoliko dlje prometni znak. 

Sprva sem pomislila, da gre za posamezne primere nevljudnosti. Potem pa sem se vprašala, ali ni v tem skrito nekaj več. 

Ne pljuvamo po rampi zato, ker bi nas motila rampa. Ne pljuvamo po bankomatu zato, ker bi sovražili bankomat. Jeza je namenjena nekomu drugemu – sistemu, čakanju, birokraciji, občutku nemoči. Ker pravega naslovnika ne dosežemo, svojo jezo odložimo na najbližji predmet. 

Rampa ne odgovori. Bankomat se ne pritoži. Prometni znak se ne brani. 

Predmeti so postali naši tihi sogovorniki. 

Takšno vedenje ni samo vprašanje kulture. Je tudi vprašanje odnosa do skupnega prostora. Kar je javno, vse pogosteje dojemamo kot nekaj, za kar nihče ni odgovoren. Kot da je dovoljeno vanj odložiti svojo slabo voljo, razočaranje ali bes. 

Toda javni prostor ni brezoseben. Vsak popljuvan znak, poškodovana klop ali porisana fasada je sporočilo vsem drugim: to ni več prostor, ki ga spoštujemo. 

Morda bi bilo dobro, da se ob naslednjem izbruhu jeze vprašamo, komu je v resnici namenjena. Rampa ni kriva. Tudi bankomat ne. Še najmanj pa prometni znak. 

Ko začnemo svojo nemoč odlagati na stvari, pogosto nehote pokažemo nekaj drugega – da smo izgubili občutek, kako izraziti nezadovoljstvo tako, da bi lahko prineslo spremembo. 

In to je veliko večji problem od popljuvane rampe.