Danes sem ob kontejnerjih za odpadke srečala mlajšo žensko. 

V rokah je držala veliko vrečo. Ni je vrgla v prvi zabojnik, ampak jo je odprla in začela mirno ločevati embalažo. Plastika sem, papir tja, steklo drugam. 

Nihče je ni opazoval. 

Nihče je ni nadzoroval. 

Lahko bi vse skupaj odvrgla med mešane odpadke in odšla naprej. Verjetno ji ne bi nihče nič rekel. 

Pa ni. 

Ob tem sem pomislila, kako pogosto poslušamo, da ljudem ni več mar. Da vsak gleda le nase. Da je odgovornost postala stvar nekoga drugega. 

Potem pa naletiš na človeka, ki brez velikega hrupa naredi nekaj prav. 

Ne objavi fotografije. 

Ne napiše sporočila na družbenih omrežjih. 

Ne pričakuje pohvale. 

Preprosto naredi, kar se mu zdi prav. 

Velike družbene spremembe si pogosto predstavljamo kot velike projekte, odmevne govore ali nove zakone. 

Morda pa se začnejo veliko bolj tiho. 

Z odločitvijo, ki je nihče ne vidi. 

Ko sem odšla naprej, sem pomislila, da se o takšnih ljudeh skoraj nikoli ne piše. 

Pa bi se morda moralo. 

Ker zaradi njih svet ni popoln. 

Je pa nekoliko boljši.