Požari po Evropi ne uničujejo samo gozdov in domov. V izsušeni zemlji razkrivajo bombe, granate in mine iz obeh svetovnih vojn, zaradi vročine pa lahko staro strelivo postane še nevarnejše. Tudi Slovenija dobro ve, da se vojna za pokrajino ne konča nujno s podpisom miru.

Požar v gozdu je že sam po sebi nevaren. Kadar se širi po nekdanjem bojišču, pa pod zemljo čaka še druga grožnja. Visoke temperature, goreče korenine in premikanje zemlje lahko razkrijejo ali sprožijo neeksplodirano strelivo, ki je tam ležalo več kot osemdeset ali celo sto let.

To poletje so o takšnih primerih poročali iz več evropskih držav. Požari so bombe, granate in mine razkrivali oziroma sprožali v Franciji, Belgiji, Nemčiji in na Nizozemskem. Posebej zahtevne so razmere na območjih nekdanjih bojišč, kjer natančna količina zakopanega streliva ni znana, del terena pa zaradi gozda ali močvirij nikoli ni bil v celoti pregledan. AP, 22. avgust 2026

Ogenj na nekdanjem bojišču

V belgijskem naravnem parku High Fens je največji požar v sodobni zgodovini države zajel približno tri tisoč hektarov. Pri gašenju je sodelovalo okoli petsto gasilcev, vojakov in kmetov, pomoč pa je prišla tudi iz drugih držav Evropske unije. Območje leži ob nekdanjih bojiščih druge svetovne vojne, zato gašenje ni pomenilo samo boja z ognjem, temveč tudi previdno gibanje po zemlji, v kateri so še vedno lahko eksplozivni ostanki vojne.

Dodatna težava je šota. Ogenj lahko prodre globoko pod površje in tam tli več tednov ali celo mesecev. Tako ne segreva le rastlinja, ampak tudi predmete, ki so desetletja ostali skriti v zemlji. Staro strelivo je pogosto zarjavelo, njegovi sprožilni mehanizmi pa so nestabilni, zato njegovega odziva na vročino, pritisk ali premikanje ni mogoče zanesljivo predvideti. Reuters, 17. avgust 2026

Podobno nevarnost prinaša suša. Ko upadejo reke in jezera, se na njihovih bregovih pokažejo bombe, granate in ostanki vojaške opreme. Predmeti, ki jih je desetletja prekrivala voda ali zemlja, nenadoma postanejo dostopni sprehajalcem, ribičem in otrokom. Kar je bilo skrito, zato ni bilo nujno tudi nenevarno.

Kras je opozorilo že doživel

Za Slovenijo to ni oddaljena evropska zgodba. Severna Primorska je zaradi soške fronte med območji z največ neeksplodiranega streliva v državi. V zemlji so še vedno ročne bombe, topovske granate, minometne mine in drugi ostanki prve svetovne vojne.

Med velikim požarom na Krasu leta 2022 so pripadniki državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi strelivo odstranjevali neposredno z območja gašenja. Uradna poročila samo za posamezne dni navajajo desetine kosov avstrijskega, italijanskega in francoskega streliva iz prve svetovne vojne. Tudi po koncu požara so se pregledi nadaljevali; oktobra 2022 so na enem območju našli 67 kosov v skupni teži več kot 257 kilogramov. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, 7. oktober 2022

Požar je na slovenski in italijanski strani zajel več kot 4500 hektarov, od tega približno 3700 hektarov v Sloveniji. Štiri leta pozneje obnova gozda še vedno poteka. Do pomladi 2026 so prostovoljci in strokovne službe obnovili 432 hektarov ter posadili več kot 120.000 sadik avtohtonih dreves. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, 22. april 2026

Toda obnova ne pomeni samo sajenja dreves. Na nekdanjem bojišču mora vključevati tudi pregled terena, odstranjevanje streliva in zaščito ljudi, ki se vračajo v gozd. Zgodovina je tu dobesedno del tal.

Podnebna kriza ne ustvarja bomb, spreminja pa nevarnost

Podnebnih sprememb ni mogoče označiti za vzrok vsakega posameznega požara. Prav tako niso ustvarile streliva, ki so ga v evropskih tleh pustile pretekle vojne. Spreminjajo pa razmere, v katerih ti ostanki znova postajajo vidni in nevarni.

Daljša sušna obdobja izsušujejo rastlinje in tla, vročinski valovi povečujejo požarno ogroženost, močnejši nalivi pa lahko po požaru odnesejo zgornje plasti zemlje. Požar, suša in erozija tako odpirajo teren, ki je bil desetletja prekrit. Hkrati ogenj otežuje delo gasilcem: pri umiku pred eksplozijo ni vedno mogoče upoštevati običajnih pravil, če se požarna fronta hitro približuje.

Evropske države zato ne potrebujejo samo več letal, gasilcev in opozorilnih sistemov. Potrebujejo tudi boljše zemljevide nekdanjih bojišč, povezovanje gasilskih in pirotehničnih enot ter načrte za požare na območjih, kjer je zemlja onesnažena z vojaškimi ostanki.

Račun za vojno plačujejo poznejše generacije

Neeksplodirano strelivo razkriva neprijetno lastnost vojne: njene posledice trajajo precej dlje od političnega spomina nanjo. Generacija, ki orožje izdela in uporabi, pogosto ni tista, ki ga mora desetletja pozneje iskati, odstranjevati in uničevati.

Stroške nosijo občine, gasilci, strokovne enote in prebivalci krajev, ki pri nastanku nevarnosti niso imeli nobene vloge. Zaradi granate, izstreljene pred stoletjem, je danes lahko zaprta cesta, ustavljeno gašenje ali prekinjena obnova gozda. Pokrajina tako postane arhiv odločitev, za katere nihče več ne prevzema neposredne odgovornosti.

Zato tudi izraz »ostanek vojne« nekoliko zavaja. Zveni kot nekaj mirujočega in zaključenega. Toda bomba v zemlji ni le zgodovinski predmet. Je še vedno delujoča posledica vojne, ki jo lahko prebudi požar, suša ali naključen udarec z lopato.

Predmeta se ne dotikamo

Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje opozarja, da so stara in zarjavela neeksplodirana sredstva še vedno nevarna. Če opazimo predmet, ki bi lahko bil strelivo, ga ne premikamo, ne udarjamo, ne razstavljamo in ne odnašamo. Umaknemo se po isti poti, po kateri smo prišli, ter najdbo prijavimo na številko 112. Varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi

Evropski požari kažejo, da podnebna kriza ne spreminja samo prihodnosti. Spreminja tudi naš odnos s preteklostjo. Ko zgori gozd ali presahne reka, se lahko iz zemlje vrne orožje vojn, za katere smo menili, da so že končane. Mir je bil podpisan, toda pokrajina ga še vedno ni povsem dočakala.