(Soška fronta, Rombon, konec oktobra 1915)

Celo noč so prebili zunaj, na polici. Filip je, skrit za zaklonom, opazoval pobočje pod sabo. Videl je malo, mlada luna se je že umaknila. Tema je bila še vedno gosta. Prsti so otrdeli od mraza poznooktobrskega jutra. 

Filip je začutil, še preden je slišal. Skala pod njim je rahlo zadrhtela. Kot bi se gora prebudila pred soncem. 

Potem je prišel zvok. Kratek, votel, kot udarec po prazni kovinski posodi. 

Minomet. 

Filip je vedel, da ima tri sekunde. 

Mogoče samo dve.

Eksplozija je udarila navpično, od zgoraj, iz smeri Čukle.

Zrak je počil, kot bi se raztrgala nevidna tkanina.

Prah je napolnil ozko polico, kamenje je letelo v vse smeri, drobci so rezali kožo. Filip se je skrčil, si z eno roko zaščitil glavo, z drugo pa grabil za puško. Nekje na desni je nekdo zakričal, krik se je prelomil in izginil v vetru.

Deckung!

Unteroffizierjev glas je bil oster, a komaj slišen v hrupu.

Vojaki so se pritisnili ob steno zaklona na eni strani, na drugi je bil prepad. Niso ga videli, samo vedeli so, da je tam.

Filip je čutil divjanje srca po celem telesu.

Druga eksplozija je bila še bližje. Tako blizu, da so mu vibracije zlezle v prsi. Kot bi mu nekdo z roko stisnil rebra.

Temo zgodnjega jutra je prestrelila svetloba in jo spremenila v dan.

Peklenski.

Vsaka eksplozija je sprožila plaz drobirja. Kamenje je drselo po polici, odbijalo se je od sten, padalo naprej v globino pod njimi. Vsak po svoje je poskušal najti oporo, da ga detonacije ne bi pahnile v prepad.

Filipu je skala pod nogo zdrsnila. Za trenutek je izgubil ravnotežje. Franc ga je zgrabil za rokav v zadnjem trenutku, da se je obdržal na polici.

Langsam!

Glas, ki ni bil več glas. Uho je odpovedalo od neprestanih eksplozij.

Filip je pokimal, čeprav ga Franc ni videl. Prah je bil povsod – v ustih, v nosu, v očeh. Vsak vdih je bil boleč.

Ko je minometni ogenj nekoliko popustil, je prišel drug zvok. Kratek, suh, rezek. Prepoznali so ga, bil je bolj domač.

Streli.

Iz grap pod njimi. Iz razpok. Iz senc.

Italijani so streljali navzgor proti polici. Premikali so se mimo žičnih preprek, ki so jih poškodovale mine. A so jih še vedno zadrževale.

Filip je pritisnil puško ob ramo. Nikogar ni videl. Samo temne lise, ki so se premikale med skalami.

Feuer!

Unteroffizier je pokazal navzdol.

Filip je ustrelil. Strel se je izgubil v vetru. In nato naslednji. In spet … in spet …

Potem je prišlo nekaj, česar se je Filip bal bolj kot granat. Glasovi. Človeški glasovi.

Italijani so se približali po spodnji polici, tiho, previdno, kot sence. Filip je videl silhueto – najprej samo roko, potem bajonet, ki se je zalesketal v svetlobi izstrelkov.

Zurück! Bajonette!

Filip je izvlekel bajonet, roke so se mu tresle. Italijan je bil deset metrov stran.

Mogoče manj.

Kamenje je zdrsnilo.

Nekdo je padel.

Nekdo je zakričal.

Nekdo je izginil čez rob.

Filip je videl obraz – mlad, temen, prestrašen.

Italijan je dvignil bajonet. Filip je dvignil svojega.

Za trenutek sta videla drug drugega.

Potem je eksplozija raztrgala zrak med njima.

Oba sta padla nazaj, zasuta s prahom.

Ko se je dim razredčil, je unteroffizier dvignil roko.

Los! Vorwärts!

Premaknili so se po polici navzdol proti Italijanom, ki so se umikali.

Filip je tekel, kolikor je po ozki polici sploh mogel.

Kamenje je drselo pod nogami.

Puška mu je udarjala ob rebra.

Italijani so bežali v razpoke, v grapo, v senco.

Nekateri so padli.

Nekateri so se vrgli na tla.

Nekateri so dvignili roke.

Filip je ustavil korak.

Ni mogel streljati.

Franc je streljal.

Unteroffizier je streljal.

Filip je samo stal in dihal.

Krogle so švigale skozi zrak.

Kamni so leteli mimo njega.

Spet je zažvižgalo. Kratek, votel udarec.

Dve sekundi!

Filip se je vrgel na tla.

Potem ni bilo ničesar več.

In potem je bil dan. Brez glasov. Brez sonca. Skoraj brez police, kjer so bili celo noč.

Težka, gosta, mrtva svetloba je kazala še bolj mrtva telesa na pobočju.

Filip je sedel na skalo. Puško je držal ob telesu. Roke so se mu še vedno tresle. V ustih je imel kovinski okus.

Prah je počasi padal na polico. Kamenje se je še zmeraj kotalilo v prepad.

Nekje je nekdo tiho jokal.

Nekje je nekdo molčal.

Nekje nekdo ni bil več z njimi.

Anton.

Metod.

Franc je sedel zraven Filipa.

Nič ni rekel.

Ni bilo treba.

Filip je sklonil glavo.

Franc je sklonil glavo.

In gledal.

V nič.