P KOT PIKA
Soba je bila vlažna. Skozi priprte rulete je pridušena svetloba obsijala del njenega obraza. Ni imela moči vstati. Sprana posteljnina jo je delala nejevoljno. In robovi vzglavnika so bili trdi od včerajšnjih solz. Neizprosno jo je kljuvalo v prsih. Imela je komaj šestnajst let in še kako dobro se je zavedala položaja, v katerega je bila potisnjena. Od rojstva. V tem breznu siromaštva je že odkar pomni. Potem je priprla utrujene oči in odpotovala v sanje.
DEKLE (HAIBUN)
Okoli dveh dreves je speljala elastiko v igro lastnih pravil.
Enakomerno skakanje je pomirilo njene hitre in razburjene misli.
Štela je čas za svojo uspavanko in neutrudno prestavljala levo in desno nogo.
Nihče ni bil v tem boljši od nje – bila je gozdna vila domišljije.
Igra z namišljenimi prijatelji – v kateri je bila vedno zmagovalka.
Ko jo je utrujenost premagala, se je ulegla na travo in gledala v krošnje.
Z listi na drevesu se je pozibavala pod oblaki in tiho pela hvalnico naravi.
negibno telo
tesno ob koreninah
novo življenje
Zbudila se je pozno popoldne. Spet ni šla v šolo. Prepričala se je, da je vse brezupno in da tja niti ne sodi. Obrnila se je na drugi bok in znova preklinjala svojo usodo. Tisti trenutek je bila nezanimiva, potem spet nezaželena, nato polna mozoljev, zvita v kifeljc nesreče je čakala, da krč v trebuhu popusti. Šele nato se je zavedala, da je pa morda lačna. Odtavala je v kuhinjo in tam ugotovila, da nima ničesar za pod zob. Hladilnik prazen kot njeno življenje. Kuhinja iz prejšnjega stoletja ji je pokvarila še tisti dodaten tek, a se je vseeno nekako sestavila in oblekla. Na poti v trgovino ga je zagledala. Sprva niti ne, potem pa je tako buljil vanjo, da je pogled vrnila. Bil je drugačen od drugih, ki jih je poznala. Že njegova obleka je bila urejena kot lutke v izložbi in njegova prijaznost jo je preklala na pol. Kaj hoče ta bogatin od mene?
FANT (HAIBUN)
Prihajal je iz sveta, ki ga ni poznala, res se ji je zdel kot iz drugega planeta.
Deloval je tako pametno, milo, nežno, fino, vljudno in nepovezano.
Mežikala je vanj, kot da vidi prikazen, kot da bi verjela, da bo izginil,
če se le za trenutek obrne v drugo smer, tja, kjer po cesti drvijo avtomobili …
A on ni izginil, štorasto je stopicljal iz ene noge na drugo in jo vprašal za ime.
Skoraj zarotniško in nejevoljno je pihnila vanj kot divja mačka: »Pika sem.«
Sama sebi se je zdela malo trčena, da si je izmislila takšno ime.
Nežno jo je prijel za roko in odpeljal v park. Tam sta obtičala v času.
topla dlan sede
med prste – do neba hlapi
potlačena sla
Potem je ugotovila, da se noče več pogovarjati, da ne potrebuje toče poljubov in toliko nežnosti. Kot polž se je skrila vase in skoraj v teku pobegnila. Niti pogledala ni nazaj. Bala se je šoka, ki je sijal iz njegovih oči. Bala se je, da bi videla prizadetost, in strah jo je bilo, da bi karkoli čutila. Ona ne zna ljubiti. Ona ne zna sprejeti. Ona ne zna biti v dvoje. A ravno to se je zgodilo. Bila je v dvoje, le da tega še ni vedela.
V DVOJE (HAIBUN)
Rodil se je ravno v tisto vlažno sobo, ki jo je tako črtila.
Spet so bili konci posteljnine polni solz in nemoči.
V svet, ki mu ne pripada, je spravila novo življenje.
Kako jo je peklo, ko je dan za dnem videla njegove oči.
Prebadalo jo je pod rebrnim lokom in naravnost v srce.
Puščalo je v njej kot streha brez žlebov in hiša brez oken.
Tako je v nekem življenju naneslo, da je dobil otrok otroka.
bil je le pankrt
ljudje z njene ulice
so obsojali
Danes je sin dopolnil ravno toliko let, kot jih je imela ona takrat, ko je zanosila. V njem je videla veliko sebe in skoraj nič njega, čeprav si je želela, da bi lahko vsaj nekomu zaupala in povedala iz kako situirane družine je oče, ki ga seveda ni nikoli omenila. Le kdo bi po očeh ugotovil resnico, vse ostalo je bilo del nje. Na zunaj je čutila nek višji ponos, na znotraj pa vsaj tisto medlo zadovoljstvo, da je vsaj eno stvar v življenju naredila prav. Tepla se je z občutki manjvrednosti in življenje jo je preizkušalo in klofutalo na obe lici. Potem je začel nekega dne spraševati, kdo je njegov oče. In prav tako nekega dne, še sama ne ve zakaj, mu je povedala.
PRVI STIK (HAIBUN)
Ne ve več, koliko noči je stal pred njegovo hišo.
Spomni se samo tega, da je padal dež, da je bril veter,
vmes je požiral kepe snega in nekoč je vanj skoraj zadela strela.
Stal je pred veliko hišo in gledal skozi okno v notranjost.
Tam je bil velik kamin, pred njim še večja miza, lepa ženska
je nosila dan za dnem jedi na mizo in videlo se je, da se imajo radi.
Njegov oče, njegova mačeha, njegov polbrat in polsestra.
Spoprijateljil se je že z njihovim hišnim psom, še on ni več lajal.
Udomačil je njihovo mačko, smukala se je okoli njegovih nog.
A poguma ni zmogel, da bi potrkal ali vsaj pozvonil na ta neznana vrata.
sanjal je objem
trdno roko opore
pripadnost in dom
Nato je naredil usodno napako. Opazili so ga pred hišo in prijavili. Tresel se je na policijski postaji in jecljal, da je njegov sin. Deloval je tako zmedeno, da mu ni nihče verjel. Takrat je izgovoril ime mame. Njegov nesojeni oče ga je pogledal in za trenutek obstal. Prijel ga je z obema rokama za ramena in skoraj zakričal: »Naredila bova DNK test.«
VRTILJAK (HAIKU PENTLJA)
določili so
kruto pravico – obstoj
kje mi je mesto
kje mi je mesto
sprašuje otrok mamo
z nemimi očmi
z nemimi očmi
za golo preživetje
teče tihi boj
teče tihi boj
redki se še dvignejo
brez zlomljenih kril
brez zlomljenih kril
v puščavi so brez vode
a življenje teče
a življenje teče
ne glede na bolečine
določili so
Vmes se mu je oglasila slaba vest, nakazal je nekaj denarja. Potem se ni nehalo, spet je naredil napako. Do dne, ko je prišel rezultat testa: »Ni njegov sin.« Prav sramoval se je olajšanja, ki ga je začutil.
Nekje na drugi strani mesta je pajčevina pogrnila posteljo in negibno telo nikoli več ni vstalo. Zadnja novica je bila res zadnja za vse.
Poti se ne križajo brez usode, potem se znova ustvari naravni red.
Klavdija KIA Zbičajnik Plevnik
***
P kot Pika je lirično-pripovedni cikel, ki skozi zaporedje haibunov spremlja odraščanje dekleta, zaznamovanega z revščino, osamljenostjo in prezgodnjo odgovornostjo. Iz drobnih prizorov vsakdanjega življenja se postopoma izriše večgeneracijska zgodba o iskanju pripadnosti, identitete in odpuščanja.
Avtorica prepleta realistično pripoved z izrazito liričnimi podobami, posamezna poglavja pa zaokroži s haikuji, ki čustveno zgostijo dogajanje. Zaključna haiku pentlja simbolno sklene pripoved in poudari, da življenje kljub bolečini ne preneha teči.
Besedilo odpira teme socialne stiske, materinstva, odsotnega očeta, iskanja korenin in človekove potrebe po sprejetosti, vendar brez moraliziranja. Njegova največja moč je v tihem, zadržanem pripovedovanju, ki dopušča, da največ povedo zamolki.
Posamezni haikuji ne delujejo le kot pesniški vložki, temveč kot premišljeni premolki v pripovedi. Ustavljajo tok zgodbe, zgoščajo čustveni naboj posameznih prizorov in bralcu omogočajo, da med odlomki za trenutek obstane. Zaključna haiku pentlja pa celoten cikel simbolno sklene in ga vrne na izhodišče.
O avtorici
📍 Rubrika: Poezija&Proza, Lirično-pripovedni cikel
✍ Spremno besedilo: Spletni čas
🗓️ Julij 2026

