Platformno delo obljublja, da bomo sami izbirali čas in obseg dela. Toda možnost, da danes zavrnemo naročilo, ni velika svoboda, če jutri ne vemo, ali bomo lahko plačali prispevke, bolniško odsotnost in najemnino. Spor na Kitajskem razkriva jezikovno zvijačo, ki jo dobro poznamo tudi v Evropi.

Ko je profesorica ekonomije na Pekinški univerzi Zhang Dandan med razpravo o socialni varnosti platformnih delavcev dejala, da je prilagodljivost že sama po sebi nekakšna oblika blaginje, je sprožila množičen odziv kitajske javnosti. Kritiki so ji očitali, da položaj dostavljavcev, voznikov in drugih pogodbenih delavcev opazuje z varne akademske razdalje.

Njena trditev vendarle ni bila povsem brez podlage. Ljudje, zaposleni za nedoločen čas, pogosto zamenjajo del nadzora nad svojim časom za redno plačo, pokojninske prispevke, bolniško odsotnost in druge pravice. Platformni delavec lahko vsaj na papirju sam odloča, kdaj bo začel delati in koliko naročil bo sprejel.

Težava nastane, ko prožnost ni več dodatek k varnosti, temveč njen nadomestek. Če človek takšno delo sprejme zato, ker druge zaposlitve ne more dobiti, njegovo upravljanje časa še ni nujno izraz svobodne izbire. Lahko je samo svoboda, ki mu jo je pustilo pomanjkanje možnosti.

Kitajsko raziskovalno središče za nove oblike zaposlovanja ocenjuje, da bi lahko letos na tak način delalo 320 milijonov ljudi oziroma približno 44 odstotkov mestne delovne sile. To ni uradni statistični podatek, temveč raziskovalna ocena, vendar kaže, kako velik del gospodarstva se lahko začne opirati na delo brez običajnih delovnopravnih varovalk. Reuters, 24. avgust 2026

Svoboda, ki jo izbere pomanjkanje možnosti

Beseda fleksibilnost je v sodobnem jeziku dela skoraj vedno pozitivna. Pomeni svobodo, prilagajanje in možnost usklajevanja službenega ter zasebnega življenja. Prav zato je tako uporabna tudi tedaj, ko opisuje razmere, ki so za delavca predvsem negotove.

Delo brez stalnega urnika je lahko odlično za nekoga, ki ima zagotovljen drug dohodek, želi zaslužiti nekaj dodatnega denarja ali potrebuje le nekaj delovnih ur na teden. Povsem drugače je, kadar enaka oblika dela pomeni edini vir preživetja. Takrat prožen urnik pogosto pomeni predvsem, da se mora delavec prilagajati naročilom, prometu, vremenu in algoritmu.

Ključno vprašanje zato ni, ali lahko delavec izključi aplikacijo, temveč kaj se zgodi, če jo izključi. Če zaradi zavrnjenih naročil pade njegova ocena, če izgubi dostop do bolje plačanih terminov ali če ob koncu meseca ne zasluži dovolj, je njegova svoboda precej omejena. Delodajalec mu morda ne določa začetka izmene, vendar sistem še vedno zelo učinkovito določa, katero vedenje se izplača.

Delavec izbira uro, platforma pa pogoje

Pilotna raziskava Eurostata, izvedena leta 2022 v sedemnajstih evropskih državah, je pokazala, da je 75,3 odstotka vprašanih platformnih delavcev lahko povsem samostojno določalo svoj delovni čas. To je pomemben podatek: prožnost ni samo oglaševalska izmišljotina in mnogim ljudem zares ustreza.

Toda ista raziskava je pokazala tudi, da je lahko približno petina delavcev občutila posledice, če je zavrnila nalogo. Platforma torej delavcu lahko prepusti izbiro ure, zase pa zadrži odločanje o ceni dela, razdeljevanju naročil, ocenjevanju uspešnosti in dostopu do prihodnjega zaslužka.

Nadzor pri platformnem delu ni izginil. Postal je manj viden. Namesto nadrejenega, ki daje navodila, delavca usmerjajo aplikacija, uporabniške ocene in algoritem, katerega pravil pogosto ne pozna. Neodvisnost je zato lahko precej nenavadna: človek sam nosi poslovno tveganje, vendar nima poslovne moči, s katero bi lahko določal pogoje.

Račun za prilagodljivost pride pozneje

Največja cena takšnega dela pogosto ni vidna ob izplačilu posameznega naročila. Pokaže se ob bolezni, poškodbi, izgubi dela ali upokojitvi.

V Eurostatovi raziskavi 62,4 odstotka platformnih delavcev ni imelo kritja za primer brezposelnosti, 56,3 odstotka za bolezen, 54,2 odstotka pa za poškodbo pri delu. Le majhnemu deležu je takšno zaščito zagotavljala sama platforma. Ker je šlo za poskusno raziskavo v omejenem številu držav, rezultatov ni mogoče samodejno prenesti na vse evropske delavce, vendar razmerje dovolj jasno pokaže osrednjo težavo. Eurostat

Podjetje s platformnim delom dobi ljudi, ki so na voljo takrat, ko jih potrebuje. Delavec pa sam prevzame stroške praznih ur, bolniške odsotnosti, vozila, opreme in pogosto tudi socialnih prispevkov. Fleksibilnost tako ni brezplačna ugodnost. Je način razdelitve tveganja, pri katerem ga nesorazmerno velik del nosi posameznik.

Če ta posameznik pozneje nima dovolj za pokojnino ali med boleznijo ostane brez dohodka, račun ne izgine. Prevzamejo ga njegova družina, socialna država ali prihodnost samega delavca. Podjetje je strošek samo uspešno premaknilo drugam.

Evropa določa, kdo je v resnici delodajalec

Evropska unija je leta 2024 sprejela direktivo o izboljšanju delovnih pogojev pri platformnem delu. Države članice jo morajo v svojo zakonodajo prenesti do 2. decembra letos.

Direktiva ne določa, da je vsak platformni delavec avtomatično zaposlen. Uvaja pa izpodbojno domnevo delovnega razmerja, kadar dejanske okoliščine kažejo, da platforma delavca usmerja in nadzira. Poleg tega zahteva več preglednosti pri uporabi algoritmov ter človeški nadzor nad pomembnimi avtomatiziranimi odločitvami. Svet Evropske unije in EUR-Lex

To ni napad na prilagodljivo delo, kot ureditev pogosto predstavljajo njegovi nasprotniki. Je poskus ugotoviti, ali je samostojnost resnična ali samo zapisana v pogodbi. Človek ni podjetnik zgolj zato, ker podjetje zanj ne želi plačevati prispevkov.

Prava prožnost in socialna varnost si ne nasprotujeta. Nasprotuje jima poslovni model, ki deluje samo, če je treba za prvo žrtvovati drugo.

Slovenija še išče dovolj konkreten odgovor

Slovensko ministrstvo za delo je februarja v javno razpravo poslalo predlog strategije za odpravo prekarnosti. Med področji, ki jih obravnava, je tudi platformno delo. Cilj je pomemben, toda strategija je uporabna šele, ko so za njenimi načeli določeni ukrepi, roki, odgovorne ustanove in denar. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, 5. februar 2026

Sindikalne in mladinske organizacije so osnutku očitale prav pomanjkanje zavezujočega akcijskega načrta. To je znana težava strateških dokumentov: natančno opišejo razmere, nato pa konkretne odločitve prestavijo v prihodnost. Odziv Sindikata Mladi plus, 26. februar 2026

Platformno delo pri nas še ni tako razširjeno kot na Kitajskem, vendar vprašanje ni oddaljeno. Dostavljavci hrane in vozniki so njegov najbolj viden obraz, podobna logika pa se širi tudi v oblikovanje, prevajanje, programiranje, čiščenje, oskrbo in druga dela. Skupno jim je pričakovanje, da bo delavec vedno dosegljiv, ne da bi bilo podjetje zanj vedno odgovorno.

Svoboda ni isto kot samota

Spor zaradi izjave kitajske profesorice je postal tako velik, ker ni govoril samo o enem stavku. Zadel je v občutek ljudi, da se njihova negotovost opisuje kot prednost, ki je sami ne znajo ceniti.

Jezik pri tem ni nepomemben. Ko prekarno delo poimenujemo prilagodljivo, položaja delavca še nismo izboljšali. Le odgovornost smo prenesli nanj: če je svoboden, je za svoj neuspeh očitno kriv sam.

Resnična prožnost bi pomenila, da lahko človek zavrne naročilo, ne da bi s tem ogrozil preživetje; da razume odločitve algoritma in jih lahko izpodbija; da zaradi bolezni ne ostane brez vsega; ter da pravice ne izginejo vsakič, ko se spremeni aplikacija ali pogodba.

Možnost, da sam izbereš uro dela, je lahko dragocena. Vendar svoboda ne pomeni, da si pri vseh posledicah prepuščen samemu sebi. Kadar družba to dvoje zamenja, negotovost ne postane nič manjša. Dobi le prijaznejše ime.