Živio! 

Včasih, ko pišemo, se nam lahko dogaja, da nas prežema tesnoba. Name se lepi kot drevesna smola, velikokrat! O tem je dobro zapisala Herta Müller, Nobelova nagrajenka za književnost, 2009: 

In pri pisanju je še nekaj: strah pred stavkom in vrtinec stavka. Vedno gre za tesnobo, da ne bomo našli stavka, kakor se vidi, in za občutek, da se stavek, ki ga izpisujemo – ko se ta premakne v bližino stavka, kakor ta sam sebe vidi – prestraši samega sebe. Da ta strah jemlje iz nemira in čezmernosti. Da ta strah potrebuje, da bi lahko nadalje izpisoval svojo lastno misel. Da bi lahko segal naprej in prenašal tisto, kar je že za njim. Da bi lahko vzdržal zapisane in zamolčane stavke pred seboj in za seboj. In strah pred stavkom, ki postane strah stavka, je tudi vrtinec stavka. Strah pred stavkom, ki osebo, ki ta stavek izpisuje, potegne vanj, je vrtinec stavka. Strah stavka in vrtinec stavka sta vzgib za nadaljnje izpisovanje misli. Sta vzgibanost pisanja. (Herta Müller: Misli o pisanju, Vrag tiči v zrcalu) 


Pišimo z veseljem 🙂