Ruski napadi so v dveh poletnih mesecih uničili več kot trinajst milijonov ukrajinskih knjig. Toda izguba se ne meri samo v zgorelih izvodih: z vsakim porušenim skladiščem se zoži prostor za prihodnje avtorje, učbenike in jezik, v katerem se država prepoznava.

Viktor Kruglov je nekaj sekund pred prvim udarom razmišljal o učbenikih. V skladišču založbe Ranok v Harkovu jih je čakalo več sto tisoč, namenjenih šolam po vsej Ukrajini. Nato je v stavbo priletel brezpilotni letalnik, kmalu zatem pa še drugi.

Požar je gorel skoraj teden dni. Streha se je sesula, okrepljeni beton se je pod vročino deformiral, osem milijonov knjig pa se je spremenilo v pepel. Med njimi je bilo približno 620.000 učbenikov. Ranok namreč ne izdaja samo otroških knjig, temveč zagotavlja učna gradiva skoraj vsem ukrajinskim šolam.

Napad 1. avgusta ni bil osamljen. Po podatkih ukrajinskega ministrstva za kulturo je bilo v samo dveh poletnih mesecih uničenih več kot trinajst milijonov knjig – približno tretjina količine, ki jo ukrajinske založbe natisnejo v enem letu. Poškodovanih je bilo najmanj štirideset založb, pa tudi tiskarne, knjigarne in distribucijska središča. Neposredna škoda je ocenjena na najmanj 39 milijonov dolarjev. apnews.com

Knjiga ni samo predmet na polici

Ob podobnih novicah se hitro pojavi stavek, da je knjige mogoče ponovno natisniti. Deloma je to res. Ranok je svoje datoteke hranil tudi v oblaku, zato rokopisi in oblikovane strani niso izginili skupaj s skladiščem.

Toda knjiga ne pride do bralca samo zato, ker nekje obstaja njena digitalna različica. Potrebuje papir, tiskarski stroj, skladišče, tovornjak, knjigarno in ljudi, ki vse to opravijo. Ko bomba uniči en člen te verige, ne izgine le blago, ampak tudi sposobnost, da bi ga kmalu nadomestili.

V tiskarni Konvi je ruski napad julija uničil stroj, s katerim so tiskali leposlovje, znanstvena dela in učbenike. Nov naj bi stal približno 1,2 milijona evrov, popolna obnova proizvodnje pa bi lahko trajala štiri ali pet let. V državi, ki velik del denarja namenja obrambi in osnovnemu delovanju javnih služb, je takšen strošek mnogo več kakor običajna poslovna naložba.

Tudi zato se izguba ne bo pokazala samo v letošnji ponudbi knjig. Čutile jo bodo prihodnje generacije učencev, avtorjev in bralcev.

Najprej izginejo knjige, za katere še ne vemo

Velika založba lahko obdrži zaposlene, prerazporedi zalogo in ponatisne najbolj prodajane naslove. Majhna založba tega prostora nima. Če izgubi eno naklado, lahko izgubi ves denar, vložen v letošnje delo.

Obnova zato najverjetneje ne bo enakomerno porazdeljena. Založniki bodo morali izbirati varnejše projekte: znane pisatelje, preverjene prevode in knjige, za katere že obstaja občinstvo. Prvenec neznanega avtorja, pesniška zbirka, zahtevnejši esej ali eksperimentalni roman bodo lažje ostali brez podpore.

Največja kulturna izguba tako morda niso samo knjige, ki so zgorele. To so tudi knjige, ki zaradi požara ne bodo nikoli napisane, sprejete ali natisnjene.

Vojna na ta način poseže v prihodnost precej tiše, kakor kadar poruši muzej ali zgodovinsko stavbo. Uničenje znamenitosti je mogoče fotografirati. Odsotnosti mladega pisatelja, ki ni dobil prve priložnosti, pa ni mogoče pokazati – saj njegove knjige še ni.

Jezik kot prostor odpora

Po začetku obsežne ruske invazije leta 2022 se je zanimanje za ukrajinsko književnost in knjige v ukrajinščini močno povečalo. Za številne bralce izbira jezika ni bila več samo stvar navade ali okusa, temveč tudi način potrjevanja lastne identitete.

Ruska in ukrajinska kultura sta stoletja prepleteni, vendar to ne pomeni, da je bil odnos med njima enakopraven. Ukrajinski jezik je bil v različnih obdobjih omejevan, ukrajinska književnost pa potiskana na rob večjega ruskega kulturnega prostora. Zato ima uničenje založb in učbenikov pomen, ki presega materialno škodo.

Ukrajinske oblasti napade razumejo kot del širše vojne proti kulturni identiteti države. Kremelj na vprašanja agencije Associated Press o napadih na založniško infrastrukturo ni odgovoril. Neposrednega namena posameznega udara zato ni mogoče neodvisno dokazati. Vendar se knjige ne uničujejo v praznem prostoru: Unesco je do 23. septembra potrdil poškodovanje 560 ukrajinskih kulturnih objektov, med njimi 43 muzejev, 24 knjižnic in pet arhivov. unesco.org

Kulturna vojna se ne začne nujno s prepovedjo jezika. Dovolj je, da v njem ni mogoče natisniti učbenika, odpreti knjigarne ali izdati novega avtorja.

Država lahko kupi knjige, težje pa povrne izgubljeni čas

Ukrajinsko ministrstvo za kulturo pripravlja sveženj pomoči: državne nakupe knjig za šolske knjižnice, podporo manjšim založbam, nadomestila za najemnine knjigarn in zavarovanje naklad pred vojnim tveganjem. To lahko prepreči zapiranje podjetij in ohrani vsaj del proizvodnje.

Toda nobena pomoč ne more hitro nadomestiti strojev, usposobljenih delavcev in distribucijskih poti, ki so nastajali desetletja. Prav tako ne more odpraviti osnovne negotovosti: obnovljeno skladišče je lahko ponovno napadeno.

Tu se pokaže nenavadna krhkost kulture. O njej pogosto govorimo, kakor da obstaja predvsem v duhu – v jeziku, spominu in ustvarjalnosti, ki jih vojska ne more bombardirati. V resnici tudi literatura potrebuje zelo zemeljske stvari: elektriko, papir, streho in varen prostor, kjer lahko knjiga počaka na bralca.

Uničenje trinajstih milijonov knjig zato ni zgolj žalosten simbol vojne. Je poseg v izobraževanje, gospodarstvo in možnost skupnosti, da sama pripoveduje svojo zgodbo.

Ko zagori skladišče, ne gorijo samo besede, ki so že bile napisane. Z njimi lahko izgine tudi del jezika, v katerem bi ljudje nekoč opisali, kako so vojno preživeli.

Rubrika: Aktualno
Predlagani dodatni oznaki: Med vrsticami, kultura, Ukrajina

Ključna vira: Associated Press, 21. septembra 2026 in Unesco – poškodovani kulturni objekti v Ukrajini, posodobljeno 23. septembra 2026.