Velika živilska podjetja s sodnimi postopki izpodbijajo opozorilne oznake, omejitve oglaševanja in davke na nezdrava živila. Večino končanih sporov izgubijo, vendar lahko že večletno odlašanje predpisov koristi njihovi prodaji. 

Država sprejme predpis, ki naj bi potrošniku olajšal izbiro: opozorilno oznako na embalaži, omejitev oglaševanja nezdravih izdelkov otrokom ali dodatno obdavčitev sladkih pijač. Živilsko podjetje oziroma njegovo panožno združenje nato sproži sodni postopek. Dokler sodišča odločajo, se lahko izvajanje predpisa ustavi ali odloži, državni uradniki pa morajo čas in denar namesto uveljavljanju ukrepa namenjati njegovi obrambi. 

Takšen vzorec je razkrila mednarodna preiskava časnika The Guardian,  neprofitnega uredništva Lighthouse Reports, raziskovalcev in medijskih partnerjev. V Mehiki, Kolumbiji, Braziliji, Združenih državah Amerike in Združenem kraljestvu so med letoma 2010 in 2025 evidentirali 235 sodnih postopkov, povezanih z ukrepi proti nezdravim prehranskim vzorcem in čezmernemu uživanju industrijsko močno predelane hrane.

Največ sporov je bilo sproženih zaradi označevanja živil na sprednji strani embalaže, sledili so postopki proti davkom na nezdrava živila in omejitvam trženja. Tri četrtine tožb so vložili proizvajalci ali njihova interesna združenja. Med prepoznavnimi vlagatelji so bila tudi podjetja oziroma skupine Coca-Cola, PepsiCo, Mondelēz, Kellogg’s, Danone in Ferrero.

Poraz, ki kupi čas

Na prvi pogled strategija ni posebno uspešna. Živilska podjetja so izgubila približno tri četrtine že končanih postopkov. Toda sodni izid ni edino merilo uspeha. Postopki so v povprečju trajali dve leti in pol, skupaj pa skoraj šeststo let sodnih obravnav.

V tem času sporni izdelki ostajajo na policah pod dotedanjimi pogoji, oglaševanje se nadaljuje, opozorilne oznake pa čakajo. Če podjetje zaradi odloga ukrepa še dve ali tri leta ohrani prodajo, pravni poraz zanj ni nujno poslovni poraz.

Posledice čuti tudi država. Dolgotrajen spor zahteva pravnike, strokovne študije, uradnike in denar. Premožna država takšno breme lažje prenese, manjša ali revnejša pa se lahko odpove novemu ukrepu že zaradi možnosti, da jo čaka draga pravna bitka. Tako tožba ne vpliva samo na predpis, proti kateremu je vložena, temveč tudi na prihodnje odločitve drugih držav.

Generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije Tedros Adhanom Ghebreyesus je po objavi ugotovitev opozoril na »regulativno ohlajanje«: oblasti zaradi grožnje s tožbo postanejo previdnejše, počasnejše ali se spremembam popolnoma odpovedo. Po podatkih WHO je leta 2024 z debelostjo živela skoraj milijarda ljudi, nezdrava prehrana pa pomembno prispeva k sladkorni bolezni tipa 2, boleznim srca in nekaterim vrstam raka.

Oznaka ni prepoved

Opozorilna oznaka na embalaži nikomur ne prepoveduje nakupa sladke pijače, prigrizka ali močno predelanega obroka. Potrošniku le na vidnem mestu pove, da izdelek vsebuje veliko sladkorja, soli, maščob ali drugih sestavin, pomembnih za premišljeno izbiro.

Prav zato je odpor proti oznakam tako zgovoren. Podjetja sicer poudarjajo pravico potrošnika do izbire, hkrati pa nasprotujejo ukrepom, ki bi mu omogočili boljšo obveščenost. Izbira je za proizvajalca očitno najbolj dobrodošla tedaj, ko se odloča med privlačno embalažo, oglasnimi obljubami in drobnim tiskom.

Živilska podjetja odgovarjajo, da ne nasprotujejo javnemu zdravju, temveč zahtevajo jasna, dosledna in enaka pravila za primerljive izdelke. Tudi tega ugovora ni mogoče kar zavrniti: izraz »ultraprocesirana hrana« nima v vseh državah enotne pravne opredelitve, stopnja predelave pa sama po sebi ne pove vsega o hranilni vrednosti posameznega izdelka. Toda razprava o natančnih merilih ne pojasni, zakaj je treba vsak nov ukrep za več let preseliti v sodno dvorano.

Odgovornost se konča pri nakupovalnem vozičku

Debelost in bolezni, povezane s prehrano, pogosto predstavljamo kot posledico posameznikove nediscipline. Človek naj bi zgolj manj jedel, več kuhal in se bolje odločal. Pri tem spregledamo, da se odloča v okolju, ki so ga oblikovali cena, dostopnost, oglaševanje in industrijska proizvodnja.

Močno predelani izdelki so pogosto poceni, priročni, obstojni in dostopni skoraj povsod. Njihovo trženje je podprto z velikimi proračuni, medtem ko sveža in manj predelana hrana zahteva več denarja, časa ali bližnjo trgovino z ustrezno ponudbo. To še posebno prizadene gospodinjstva z nižjimi prihodki in ljudi z dolgimi ali nepredvidljivimi delovniki.

Od potrošnika torej zahtevamo odgovornost za vsak grižljaj, podjetjem, ki oblikujejo prehransko okolje, pa dopuščamo, da odgovornost obravnavajo kot oviro pri poslovanju. Ko država poskuša to razmerje nekoliko uravnotežiti, se mora najprej dokazovati na sodišču.

Kdo lahko dlje vztraja?

Jedro problema ni v tem, da podjetja ne bi smela uporabljati pravnih sredstev. Tudi gospodarske družbe imajo pravico izpodbijati nejasen, nedosleden ali nezakonit predpis. Težava nastane, ko velika razlika v denarju in pravni moči spremeni sodni postopek v sredstvo izčrpavanja.

Na eni strani je podjetje, ki lahko večletni spor vključi med stroške poslovanja. Na drugi je država, ki mora z omejenimi sredstvi hkrati zagotavljati zdravljenje, preventivo in pripravo zakonodaje. Če zmaga šele čez nekaj let, je lahko za del prebivalstva že prepozno, podjetje pa je medtem nadaljevalo prodajo.

Zato vprašanje ni samo, kdo na koncu dobi sodbo. Pomembneje je, kdo si lahko privošči čakanje. Ko čas koristi prodaji, stroški bolezni pa ostanejo javnemu zdravstvu in posamezniku, lahko živilska industrija tudi izgubljeno tožbo spremeni v zmago.

Viri: preiskava o 235 sodnih postopkih, odziv generalnega direktorja WHO.