V Južni Afriki so se tekači oblekli v črno in stopili na ceste v spomin na umorjeno Elizabeth Moselakgomo. Niso tekli samo zanjo, temveč tudi proti svetu, ki ženskam ob nasilju najprej svetuje, naj omejijo lastno svobodo.

Elizabeth Moselakgomo je odšla teč. Domov se ni vrnila.

Ko so jo po večdnevnem iskanju našli mrtvo, njena smrt ni ostala samo zasebna tragedija družine in prijateljev. Postala je del veliko širšega strahu, ki se je v zadnjih tednih naselil med prebivalce južnoafriške občine Ekurhuleni vzhodno od Johannesburga.

V dveh mesecih so tam našli trupla devetih žensk, večinoma starih med dvajset in štirideset let. Policija še ni potrdila, da so umori povezani, zato tudi ni mogoče trditi, da jih je zagrešil isti človek. Podobnosti med primeri so kljub temu sprožile ugibanja o serijskem storilcu ter ponovno odprle staro vprašanje: zakaj mora biti običajen odhod ženske od doma povezan z izračunavanjem nevarnosti? Associated Press, 17. septembra 2026

Tek v črnem

V soboto so se ljudje v Johannesburgu zbrali na spominskem teku za Elizabeth. Oblečeni v črno so prižigali sveče in zahtevali konec nasilja nad ženskami.

Njihov tek je imel preprost, vendar močan pomen. Elizabeth ni počela ničesar nenavadnega ali nepremišljenega. Tekla je. Opravljala je eno od tistih vsakdanjih dejavnosti, ki jih družba razglaša za zdrave, koristne in osvobajajoče.

Ko se takšna pot konča z nasiljem, se pozornost skoraj samodejno preusmeri na okoliščine: Kje je tekla? Ob kateri uri? Je bila sama? Je imela telefon? Je komu povedala, kam gre?

Vprašanja so razumljiva, kadar pomagajo preiskavi. Težava nastane, ko se spremenijo v prikrito presojo ravnanja žrtve.

Ženska, ki je šla sama, bi morala imeti spremstvo. Ženska, ki je izbrala samotnejšo pot, bi morala ostati med ljudmi. Ženska, ki je tekla pozno, bi morala iti prej. Vedno se najde odločitev, ki bi jo lahko sprejela drugače.

Precej redkeje se tako podrobno sprašujemo, katere odločitve bi moral drugače sprejeti storilec.

Varnost, ki jo plačujemo s svobodo

Nasveti o previdnosti sami po sebi niso napačni. Zaklenemo vrata, pazimo na promet in se izogibamo okoliščinam, ki jih prepoznamo kot nevarne. Tudi ženski nihče ne koristi, če ji v imenu načela svetujemo, naj prezre resnično tveganje.

Toda med previdnostjo in nenehnim krčenjem življenja je pomembna razlika.

Če mora ženska pred vsakim sprehodom, tekom ali večernim odhodom preveriti uro, pot, osvetlitev, telefonski signal in razpoložljivost spremljevalca, njeno gibanje ni več povsem svobodno. Dovoljeno ji je, vendar pod pogojem, da sama prevzame odgovornost za nevarnost, ki je ni ustvarila.

Takšen sistem ima še eno priročno lastnost: družbi omogoča, da svojo nemoč spremeni v navodila posameznici. Kadar policija ne najde storilca, je mogoče ženskam svetovati, naj ne hodijo same. Kadar javni prostor ni varen, jim lahko priporočimo, naj se mu izogibajo. Kadar nasilja ne znamo preprečiti, lahko od morebitne žrtve zahtevamo boljšo pripravo nanj.

Toda mesto ni varno, če lahko po njem brez strahu hodijo samo ljudje v skupinah, v avtomobilih ali ob »primerni« uri.

Razglašena katastrofa, ki še vedno traja

Južna Afrika se z izjemno visokimi stopnjami nasilja nad ženskami ne srečuje prvič. Država je konec leta 2025 nasilje na podlagi spola in umore žensk razglasila za nacionalno katastrofo. Takšno poimenovanje naj bi pomenilo, da problem ni več mogoče obravnavati kot množico nepovezanih zasebnih tragedij.

Kljub temu so se ljudje znova zbrali na ulici in zahtevali ukrepanje.

Predsednik Cyril Ramaphosa je po odkritju trupel obljubil temeljito preiskavo, policija pa je na območje poslala dodatne preiskovalce. Toda zaupanje v obljube je omejeno tudi zaradi slabo opremljene policije, korupcije in majhnega deleža raziskanih umorov. V prvih poročilih je bilo navedeno, da južnoafriške oblasti uspešno razrešijo le približno desetino umorov. Reuters, 19. septembra 2026

Razglasitev nacionalne katastrofe lahko prinese sredstva, koordinacijo in politično pozornost. Ne more pa sama spremeniti odnosa do prijav nasilja, kakovosti preiskav ali družbenega prepričanja, da je ženska dolžna predvideti moško nasilje.

Država lahko nevarnost uradno poimenuje. Veliko težje je spremeniti ustanove in navade, zaradi katerih ostaja nevarna.

Pravica do običajnega življenja

Spominski tek za Elizabeth ni bil zahteva po svetu brez vsakega tveganja. Takšnega sveta ni.

Bil je zahteva po pravici do običajnega življenja.

Do teka brez preračunavanja. Do poti domov brez ključa med prsti. Do večernega sprehoda, pri katerem koraki za hrbtom niso takoj opozorilo. Do samotne poti, ki je lahko mir, ne nepremišljenost.

Varnost žensk pogosto opisujemo kot njihovo osebno spretnost: previdna ženska zna presoditi nevarnost, pravilno izbrati pot in se pravočasno umakniti. Toda prava varnost se začne šele tedaj, ko ni odvisna od tega, kako učinkovito zna morebitna žrtev organizirati svoje življenje okoli morebitnega storilca.

Ženske v Johannesburgu so tekle v črnem, ker ena od njih svojega teka ni končala.

Njihovo sporočilo ni bilo, da se ne bojijo. Bilo je pomembnejše: strah ne bi smel postati cena njihove svobode.