Ples vedno povezujemo z glasbo. Ritem in/ali melodija nas pritegneta k poslušanju, veliko krat se nezavedno pozibavamo, potrkavamo s prsti, z nogo udarjamo ritem, in ko nas glasba prevzame, tudi zapojemo. Veliko glasbe je namenjeno poslušanju, a še vedno nas zavede v nehoteno gibanje, zaplavamo na valovih melodije, na mnoge načine sledimo ritmu in poudarkom v glasbi, ob nežni melodiji zapremo oči in preprosto uživamo ob zvokih. Pri plesu pa nam glasba daje podporo pri ustvarjanju in izražanju, podkrepi vsak gib in nam nudi nešteto možnosti za ustvarjanje. Združitev glasbe in giba lahko ustvarita popolno harmonijo. Pri tangu harmonijo partnerjev, ki se prepustita in dovolita, da ju glasba popelje v čudovit svet plesa. 

Tango glasba je mešanica mnogoterih ritmov, ki so našli pot iz Evrope v Buenos Aires in se tam pomešali z njihovimi, domačimi ritmi. Glasba je v veliki meri zapisana v 2/4 in 4/4 taktu. Melodijo pa ustvarjajo za tango značilni instrumenti – violina, klavir, kitara, flavta in nepogrešljiv bandoneon. Zanimivost bandoneona je, da je bil instrument izdelan v Nemčiji, v Argentino, ki ga je vzela za svojega, pa so ga prinesli nemški in italijanski emigranti. Besedila glasbe izražajo doživljanje časa, v katerem so nastajala. Zato je paleta te glasbe zelo barvita. Od otožne do vesele, od poskočne do umirjene. Značilni so trije ritmi: tango, milonga in vals. Vsak od njih izraža svoje občutke, in kot že prej omenjeno, mešanico različnih ritmov vseh kultur, ki so se znašle v Buenos Airesu. Tango je prišel v Evropo okoli leta 1920, za njegovo popularnost pa je zaslužen predvsem Carlos Gardel. Leta od 1935 do 1952 imenujemo zlata leta tanga. Sledi tako imenovani tango nuevo. Ime, ki ga povezujemo s tem časom pa je praktično vsem poznan Astor Piazzolla. Tango današnjega časa je poimenovan Neo Tango. Nove glasbene zvrsti, uvajanje elektronske glasbe, posodobljena besedila, vse to spremlja tango, ki ga plešemo danes. Mene navdušuje skupina Gotan Project, ki pa še zdaleč ni edina, ki izvaja in ustvarja to glasbeno zvrst. Ob tem (zares) kratkem povzetku lahko rečem le, da tango živi, se razvija in spreminja in nas spremlja na koncertih in v plesu. 

Prisluhnem tangu, prestopim z noge na nogo, se premaknem … plešem. Ob ritmu valsa lebdim nekje nad tlemi, čeprav sem z nogami trdno na tleh. Ko zaigra mogočni tango moj korak sledi močnemu ritmu, včasih ga prehiti in spet ujame. Ko zaigra milonga, zaigra srce. Korak v hitrem, veselem ritmu leti čez dvorano. Pomislim, da mi je ritem blizu. Je to polka? Ni, bi pa lahko bila. Morda je prav to polko ponesel kdo od naših prednikov daleč čez morje. V partnerjevem objemu varno drsim po plesnem parketu. Zaupava si, raziskujeva in ustvarjava. Glasba nama daje zagon in energijo. 

Naslednjič bom poskusila razkriti tančico vsakega ritma posebej, nekako razčleniti plesni korak in opisati, s čim se »bori« plesalec, da nekega dne doseže svoj plesni cilj, v katerem najde samega sebe in svoje občutke.