Morala bi napisati vsaj še eno pesem, ali pa bi morala skočiti v jezero, mu s sunkovitimi zamahi skodrati trdo gladino, nato pa si spočiti na ramenih vode mehka kot vdih, ki vstopi pod gladino svojega strahu. Morala bi odložiti trpkost jedra med granitne kocke in jo pohoditi, tako dolgo teptati po njej, da bi postala nična, jo vstaviti v časovni stroj, da…
Tudi v tvoje dlani še kdaj pade moj dež. Iz mojih oči. Ali pa je iz mnoštva mojih oblakov? Davno je že, kar sem jih posejala. Še veš, ko sva prvič zaslutila tisto žalost? Takrat se je packa vselila. Z vso svojo navlako. Kljub temu, da sva pogledala proč. Kljub temu, sva začela bežati. A…
Ko mesto ugaša luči, se ljudje razsujejo po ulicah kot jabolka iz košar, da pregnetejo pločnike v hitenje. Nihče ne stoji, nihče ne sedi, vsi tečejo kot tekoče stopnice. Nekdo izpušča ptice, ujete v njegovo noč, da nad kopreno novembra oblikujejo prve snežinke. Da bi zima zdrsnila v marec mirneje, kot to zmorejo decembrske lučke. Jaz…
MAŠKARADA Ali si upaš? Ljubiti njo? Divjakinjo v noči? Upaš ljubiti njene zmešnjave, ogenj v njenih temnih očeh, izlite solze v dolgih nočeh? Kje si zdaj, junak? Žerjavica je razbeljena, poglej, zunaj sneži! Ledeni oklep objema srce, zbogom junak, odšlo je v noč divje dekle! * Maja g. O avtorici Maja Grdina
(Uvod v pesmi iz pesniške zbirke Vijolična pomlad, 2024 -) Vijolična pomlad Danes so moje oči vijolične barve, kot nežni cvetovi vijolic srečno strmijo v svet, v njih se zrcali moja in tvoja ljubezen, vse kar sva midva. Danes so moje oči vijolične barve kakor cvetoča pomlad, ker ti me poljubljaš na veke, vselej, ko k tebi dvignem pogled. Ksenija Zmagaj O avtorici Ksenija Zmagaj
(Uvod pesnitve OBREŽJE ZA OBREDJE iz pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2010) I. Kaj šumiš, deroča Soča, preko vseh reči, preko vseh ljudi, preko vse krvi. Morda kamne zbiraš, se z njimi obtežiš in prizemljiš v struge, kjer za sabo puščaš znamenja, sledi. V lahnem hodu skozi vse prehode stopaš kakor deva, se v mah tega kar bo, odevaš. II. Kaj prepevaš, mavrica turkiza in opala, ko odsvitaš barvo skrivnostnega slikarja. Mar si sonca…
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Tako, moj ljubi, moj edini, vse se steka v krogotok in najlepša pesem je kot žarek, ki razžari sleherno temo. Glej, tako utripaš v meni, prej, sedaj, na veke čutim, da sem tvoja izven časa, da sva ti in jaz neskončna pot … Preko zvezd, osončij in vsemirja kakor reka teče mlečna cesta, v odtisih neminljivosti…
Zadnji krog Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan. Domovino? Ne vem, na kateri strani leži. Lepoto? Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna. Zlato? Sovražim ga, kakor ti boga sovražiš. Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec? Ljubim oblake ……
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Čez mnogo let, ko dež zaceli rane in je sonce tisto, ki posrka solze s trav, iz raspok in špranj že davno posejanih vzklije klasje nekoč obljubljenih spoznanj. Veter veje čez obzidje srca in duha, v dlani je skodelica in v njej smehljaj, kaplje, ki se točijo v čas, trkljajo misli, dan je…
Pesmi v prozi Pesmi v prozi, ta (pre)redka oblika, v kateri se izpoveduje slovenska lirika, svet, sestavljen iz drobcev, iz ostrih okruškov, iz spominskih črepinj, globoke raze pogledov v besedah, stavkih, zapisi, ki pripovedujejo zgodbe, nikdar končane, kdo ve kje začete, vse to je rdeča nit Frančičeve nove zbirke Ne povej nikomur. Ko nas pesnik…
Prizadevamo si za učinkovite misli, izrazit stil, edinstven pogled.
mnenja, leposlovje, blogi, dnevniki, intervjuji, misli, reportaže, fotografije, slike, potopisi, portreti
Mail: drustvovnl@gmail.com
Facebook: Spletni Čas
Vaše naročilo je bilo uspešno poslano.
