slišala sem jo ko je zrastel njen dan znova in znova kot da se včerajšnji ni končal enake barve in vonja isti zidovi so se pretakali skozi njene roke in vedno se ji je zgodilo preveč dela za premalo ur slišala sem jo ko je pogledala k meni če spim ali so me zbudila premikanja žličke v lončku brez kave…
Ko se besede prepletejo v tkivo občutkov, nastane pesem. In ko pesem zadrhti v svoji polnosti, nastane zbirka – prostor, kjer se duša dotika sveta. Filomena, druga pesniška zbirka Ksenije Zmagaj, je prav tak prostor: intimen, a brezmejen, nežen in hkrati silovit. V teh verzih se odpira svet ljubezni, sanj in bivanjskih utripov, ki presegajo…
(Iz pesniške zbirke Na vsakem listu strup iz leta 2016) Tiste dni Tiste dnisva izmaknila zvezde nočem,odpela lunoin s seboj vzela sonce. Ko sva sveže stopala čez mostin so se prsti preštevali v dlaneh,je bila v naju. Ujetamed ples metuljevin kačjih pastirjev,med cvetje in travo in roso,sva z očmi govorila o njej. Lidija Polak O…
Leta 2002 je Ksenija Zmagaj z zbirko “Vdolbinice” prvič odprla vrata v svoj pesniški svet. Ta svet je poln nežnosti, globokih razmislekov in drobnih utrinkov, ki jih oblikuje v pesmi kot umetnica. V tej zbirki avtorica mojstrsko prepleta občutke, naravo in tišino, pri čemer ustvarja pesniško pokrajino, ki nagovarja srce in dušo. “Vdolbinice” niso le…
(Uvod v pesmi iz pesniške zbirke Vijolična pomlad, 2024 -) Vijolična pomlad Danes so moje oči vijolične barve, kot nežni cvetovi vijolic srečno strmijo v svet, v njih se zrcali moja in tvoja ljubezen, vse kar sva midva. Danes so moje oči vijolične barve kakor cvetoča pomlad, ker ti me poljubljaš na veke, vselej, ko k tebi dvignem pogled. Ksenija Zmagaj O avtorici Ksenija Zmagaj
(Uvod pesnitve OBREŽJE ZA OBREDJE iz pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2010) I. Kaj šumiš, deroča Soča, preko vseh reči, preko vseh ljudi, preko vse krvi. Morda kamne zbiraš, se z njimi obtežiš in prizemljiš v struge, kjer za sabo puščaš znamenja, sledi. V lahnem hodu skozi vse prehode stopaš kakor deva, se v mah tega kar bo, odevaš. II. Kaj prepevaš, mavrica turkiza in opala, ko odsvitaš barvo skrivnostnega slikarja. Mar si sonca…
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Tako, moj ljubi, moj edini, vse se steka v krogotok in najlepša pesem je kot žarek, ki razžari sleherno temo. Glej, tako utripaš v meni, prej, sedaj, na veke čutim, da sem tvoja izven časa, da sva ti in jaz neskončna pot … Preko zvezd, osončij in vsemirja kakor reka teče mlečna cesta, v odtisih neminljivosti…
Zadnji krog Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata? Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata. Prijatelje? Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan. Domovino? Ne vem, na kateri strani leži. Lepoto? Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna. Zlato? Sovražim ga, kakor ti boga sovražiš. Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec? Ljubim oblake ……
(odlomek iz pesnitve pesniške zbirke Vesoljščice iz leta 2011) VESOLJŠČICE Čez mnogo let, ko dež zaceli rane in je sonce tisto, ki posrka solze s trav, iz raspok in špranj že davno posejanih vzklije klasje nekoč obljubljenih spoznanj. Veter veje čez obzidje srca in duha, v dlani je skodelica in v njej smehljaj, kaplje, ki se točijo v čas, trkljajo misli, dan je…
Pesmi v prozi Pesmi v prozi, ta (pre)redka oblika, v kateri se izpoveduje slovenska lirika, svet, sestavljen iz drobcev, iz ostrih okruškov, iz spominskih črepinj, globoke raze pogledov v besedah, stavkih, zapisi, ki pripovedujejo zgodbe, nikdar končane, kdo ve kje začete, vse to je rdeča nit Frančičeve nove zbirke Ne povej nikomur. Ko nas pesnik…
Prizadevamo si za učinkovite misli, izrazit stil, edinstven pogled.
mnenja, leposlovje, blogi, dnevniki, intervjuji, misli, reportaže, fotografije, slike, potopisi, portreti
Mail: drustvovnl@gmail.com
Facebook: Spletni Čas
Vaše naročilo je bilo uspešno poslano.
