Včasih knjiga nastaja počasi, skozi številne dokumente, popravke, premike strani, izbiro pesmi, oblikovanje, preverjanje kazala in pripravo datotek za tisk. Potem pa nekega dne prispe iz tiskarne – tiha, oprijemljiva in dokončna. 

Tokrat je prispela moja četrta pesniška zbirka Tako čutim, včasih, s podnaslovom Zgodnji eksperimenti v poeziji. Je zadnja v nizu štirih knjig, ki sem jih želela zbrati, urediti in ohraniti v tiskani obliki. 

Poezija iz časa raziskovanja

Zbirka prinaša kratke pesmi in daljše pesniške poskuse iz obdobja, ko sem raziskovala zloge, ritem, podobe, barve in nenavadne povezave med besedami. Haiku in tanka sta bila pogosto izhodišče, vendar nikoli strogo pravilo.

Besede se v teh pesmih prestavljajo, zapletajo in upirajo povsem gladkemu branju. Nekatere pesmi so zgoščene v nekaj vrstic, druge se razprejo v daljšo obliko. Druži jih želja po iskanju lastnega pesniškega jezika – tudi tam, kjer ta ni popoln, pravilen ali pričakovan.

Zbirka je razdeljena na cikle Podobe, Barve, Dotiki, Igra in Prehodi, za njimi pa sledijo še Daljši eksperimenti. Med pesmimi ostajajo tudi sledi njihovega časa: igrivost, vprašanja, jezikovni vozli in pogum za poskus, ki morda ne vodi po ravni poti.

Misel, ki zbirko najbolje povzema, je zapisana tudi v njej:

Včasih je dobro, da se zapleteš.

Knjiga, ki ima svoj obraz

Poseben del nastajanja je bilo tudi oblikovanje knjige. Minimalistične ilustracije v notranjosti spremljajo posamezne cikle, naslovnica pa z geometrijskimi liki, tankimi črtami in veliko bele površine nadaljuje njen eksperimentalni značaj.

Rdeči, modri in rumeni krog niso le barvni poudarki. Skupaj s črtami in drobnimi konstrukcijami ustvarjajo ravnotežje med redom in naključjem – podobno kot pesmi, ki se včasih držijo oblike, drugič pa se ji namenoma izmuznejo.

Ko knjigo prvič primeš v roke, nenadoma pozabiš na vse tehnične zaplete, popravljanje strani in dolge ure pred zaslonom. Ostane le občutek, da je nekaj, kar je dolgo živelo v računalniških mapah in spominu, končno dobilo svoje telo.

Tako čutim, včasih je moja četrta in zadnja pesniška zbirka v tem ustvarjalnem nizu. Vsaka izmed štirih je drugačna, vendar se med seboj dopolnjujejo: vsaka ohranja drugo obdobje, drugačen glas in drugačen način gledanja.

Danes so vse štiri tam, kjer sem si želela, da bi bile – med platnicami.

In ja: tudi ta je lepa, zanimiva in nekoliko posebna. Natanko takšna, kakršna mora biti.