Pozdravljeni, danes o resnici in samo resnici. 

Danes je večini resnicoljubnim, poštenim in iskrenim ljudem, takšnih nas je iz dneva v dan več, jasno, da osamosvojitvene vojne za Slovenijo nikoli ni bilo. Sašo Hribar je naša vest, razum, pogum in ogledalo, ki nam ga nastavlja sprijenosti krute realnosti vseh tistih, ki se trkajo po prsih in kričijo, da so naši rešitelji. Prej poguba in zabloda. Kajti resnica je ta, da so nas vsi tako imenovani protagonisti slovenske osamosvojitvene vojne v bistvu pripeljali žejne čez vodo, nas oropali najbolj plemenitih pričakovanj, idealov in vere vase kot posameznike in kot narod. Njihova osamosvojitvena vojna je bila zgolj krinka, manipulacija in največji nateg v zgodovini slovenskega naroda. Vse to zgolj in samo v lastnem interesu doseganja lastnih pritlehnih in umazanih interesov – zgraditi Slovenijo po svoji lastni podobi in po lastni meri, tako in takšno, da bi bilo vse obrnjeno na glavo in se tega ne bi niti zavedali niti prepoznali. In res večina tega ni ne sprevidela, ne dojela. Le redki, redki posamezniki smo bili, ki smo kmalu videli prevaro in laž, medtem ko smo vsi s srcem in dušo na plebiscitu glasovali zanjo in s ponosom obkrožili, DA, kmalu nato pa spregledali prevaro, laž, ki je bila že kmalu vidna, očitna, vsem pred očmi, a videli smo jo zgolj posamezniki. Videli in občutili smo vse grozljive posledice tega. Bili smo priče pospešene preobrazbe slovenskega naroda iz pokončnih, ponosnih ljudi v ponižane hlapce, statiste in oportuniste, ko so dušo in srce večine kot na tržnici prodajali za nizkotne vrednote, ki to niso – za moč in oblast sovraštva, kapitala, norosti in zanikanja resnice o samih sebi, o svojem osebnem in kolektivnem bistvu in identiteti. Morala ljudi se je pospešeno po pretkano vodenih in začrtanih smernicah vladajočih sesipala v poteptani prah. Tuje nam vrednote, zgledi in prioritete so pospešeno obvladovale našo državo in terjale množično psihozo, slepoto, zablodo in s tem pri peščici ljudi obup, neskončno bolečino, grozo in gorje. Laž je postajala resnica, resnica laž, sočutje brezbrižnost, razum norost, surova pogoltnost in krutost nove realnosti – imeti in ne biti. In smo dobili vladavino kapitala za ceno človeka in človečnosti, pri tem pa smo vsi izgubili najsvetejše – drug drugega, dušo in srce. Tekma, igra in načrtovano vodena vojna za prevlado lastnih osebnih interesov in prevlade je bila brezobzirna, kruta in pogubna za mnoge, mnoge, preštevilne. Vse preveč ljudi je bilo in je teh, ki so zaradi lažne osamosvojitve izgubili zdravje, lastno samopodobo, dostojanstvo, ugled, vero vase in v druge, vero v življenje, vero v vse, kar jim je bilo pred tem človeško svetega. Naš svet je postajal brezobziren, brezbrižen, sovražen, krivičen, lažen. Odločevalci in pristaši, priskledniki pa so grabili, pustošili, ropali, si prisvajali, kar je bilo naše skupno od nekdaj, kar nam je bilo lastno, ustvarjeno z ljubeznijo, žulji, delom in predanostjo. Pustošili so po domovini kot hijene in množili svoj plen. Kmalu je bilo mnogim jasno, da je cesar navidezne osamosvojitve nag, a vsi so ga častili, takega ali drugačnega, ker menjal je le navidezno obleko po meri, množice pa so prikimavale in navdušeno ploskale. Spričo tega so se množično odvijale osebne in družinske drame ter katastrofe. Nič koliko ljudi je bilo zaradi stanja stvari zgroženih, obupanih, ranjenih, osamljenih, nesrečnih, oguljenih, izgubljenih žrtev razvijajočega se sistema lažne osamosvojitve. 

Koliko samomorov, bolezni, smrti, propada vrednot in morale, koliko osebnih tragedij, ko je karavana šla naprej, ne ozirajoč se na vse, vse z namenom lastnega egocentričnega, shizofrenega prava, samo po svoji meri in v imenu lastnih prikritih osebnih interesov. Žrtve so bile vsepolne na vsakem koraku, s obupom, obžalovanjem, žalostjo, nesrečo, osamljenostjo, izgubljenostjo, razpadom in propadom v očeh. Bili so nič in nihče, spregledani, neobstoječi, nikogaršnji, ničvredni, zavrženi, odpisani, izničeni, oropani vsega, vsem na očeh, pa vendarle jih ni bilo in niso obstajali. Lažna in navidezna osamosvojitev je žela svoje dosežke, davek, ceno, svojo samoizpolnitev in samorefleksijo in se trkala po prsih. Nič več ni, kot je bilo, in res je, dovoljene so bile in so blodnje, sanje pa je zamenjala kruta, pritlehna realnost našega spremenjenega bistva duha in nravi, ki se je udinjala in spreminjala po potrebi in za vsako priliko drugače in posebej. In kaj je ostalo in nastalo iz lažne in navidezne osamosvojitve, lahko po tridesetih letih vidi in prepozna vsakdo, ki ni slep in zaslepljen. Cesar je gol. Vsem nam je vzel nedolžnost. Pa vendar smo še živi in postajamo vedno močnejši, bolj odločni, bolj pogumni, srčni, iskreni in odločeni, da rešimo, branimo narod, državljane in domovino pred tistimi, ki so jo ugrabili, prodali in izdali.”

Res je, osamosvojitvene vojne nikoli ni bilo. A pred sabo vidim luč in svetlobo za vse nas, rešitev za posameznika in narod. Vidim in čutim, kako na krilih resnice, svobode in pravice prihaja nov dan, povsem drugačen od tridesetletnih dosedanjih. Prihaja z zanesljivimi, odločnimi koraki in s pokončno držo ter dvignjeno glavo. Prihaja v miru in na rokah nosi srečo, prijateljstvo, tovarištvo, sočutje, človeškost, zaupanje in dostojanstvo. Prinaša vse, kar nam je v resnici lastno in naše. Vrača nas k sebi in svojemu bistvu. 
Svoboda govora je v naši državi z ustavo zagotovljena demokratična pridobitev, sovraštvo in sovražni govor pa bi že zdavnaj morala biti prepovedana in kazensko preganjana, ker vodi v propad in pogubo ne samo naroda, temveč tudi civilizacije kot take.
Moja vest je neomadeževana, moje srce samo ljubezen, moja duša pa je čista kot bistra voda, in moje solze pečejo in škripljejo od vseh preteklih tridesetih let laži, prevar, zlorab, krivic in grozot, ki so in še pestijo ljudi.