Obeta se nam še ena šolska reforma. Ena izmed mnogih. Sprašujem se, ponovno in še enkrat kot vselej do sedaj, reforma koga ali česa. Očitno še ena edina prava po številno neuspešnih in zgrešenih doslej. Te so bile, za časa njihovega snovanja, najboljše, nato pa kot sedanja, za v smeti, za pozabo in za nobeno rabo več. Tako je tudi prav. Kajti nobena od njih ni prinesla ničesar dobrega, kvečjemu slabega, na osnovi česar smo danes ponovno vsi razočarani, nezadovoljni. Zatorej se reformira reforma. Kakšna beseda, kakšno ime, kar zmrazi me ob tem. Kaj pa resnična prenova bistva, jedra, poslanstva, ciljev in namena ter pomena šolstva za nove generacije šolajočih se otrok? Zaman jo čakamo, pričakujemo in si jo srčno želimo. Zadnja obstoječa je razočarala, ker ni opravičila, ne dosegla pravega cilja ne učinka, celo razvrednotila je dotedanjo. Z novimi smotri, cilji ter metodami je še poslabšala stanje, skrenila s prave poti in krepko zavozila. Koga ali kaj? Naše učence, otroke, starše in celotno družbo na stranpot. V nepravo smer. Njeni učinki in posledice so danes vidni na vsakem koraku in nad njimi smo zgroženi. Z opevano diferenciacijo, digitalizacijo, degradacijo vzgojnih predmetov na nivo proste izbire, z novimi in novimi obremenitvami naših otrok z balastom, storilnostnimi pričakovanji, napori, z uveljavljanjem neenakosti, s spodbujanjem razslojevanja na zelo uspešne, povprečne in manj sposobne ter manj uspešne. Doživeli smo legitimizirano poglabljanje neenakosti. S tem razrast nepravičnosti, neenakosti, neenakih možnosti. Prioriteta je bila spodbujanje učencev za uspeh in povzpetništvo za vsako ceno, ne glede na žrtve, to je učence, otroke, starše, celotno družbo in vrednotni sistem. Za to pa niso prav nič krivi ali odgovorni sposobni, dobri, predani, izčrpani učitelji in učiteljice. Vzgoja je bila potisnjena v kot, prav tako človečnost, ker je zanju praviloma zmanjkalo časa, volje in moči s pričo novih in novih obvez, zahtev in pričakovanj, nalog, napora, prekomernih obremenitev, tako učiteljev kot učencev in staršev. Digitalizacija je vehementno prodirala v šolske klopi in navduševala snovalce, zasvajala otroke, spreminjala vedenjske vzorce, vrednote ter norme. Danes se čudimo in zgražamo nad tem, da stvari gredo v napačno smer, da je šolstvo postalo diametralno izrojeno svojemu bistvu, človeškemu bitju, otroku, skrbi zanj in za njegovo dobrobit. Kot da smo sami pozabili, kaj to je in bi moralo biti na prvem mestu. Odnos, odnos v prvi vrsti do ljudi in narave, življenja, nato do stvari in strojev. Potreba po učenju učenja z razvijanjem mišljenja. Prioriteta bi morala biti spodbujanje kritičnosti, širjenje uporabnih znanj in veščin brez balasta. Na prvem mestu bi moralo biti širjenje in spodbujanje vsega, kar je človeško in človečno. Tega, kar bogati in spodbuja ustvarjalnost, kar krepi in razvija telo, duha in razum ter vse tisto, kar je bilo lastno človeku v preteklosti, vrednote in še enkrat vrednote po meri človeka. Le s pomočjo teh in tega, bomo lahko spremenili in rešili svet. Mnogi med nami, vse več jih je, so nam za vzgled. Svet od nekdaj stoji na mladih ramenih in v otroških srcih, hkrati z modrostjo starejših. Mar smo slepi za to? Mar res ne uvidimo, ne prepoznamo lastnih otrok. Nato se čudimo in zgražamo, kakšni so, kako razmišljajo in delujejo, živijo, rastejo. S kom ali čim? S tem, kar jim je znano in dano, kar je privzgojeno, naučeno in pridobljeno od nas, odraslih. Mi smo odgovorni za to, kaj in kako živijo. Mi smo krivi, pa se tega še zavedamo ne. Odgovorni smo za to, kaj se dogaja z našimi otroki in mladimi, s katerimi raste ali pade družba in svet. Odgovorni smo, kaj in kako, česa jih naučimo, kaj jim privzgojimo. Tako kot mi otroke in učence od praga do praga, tako oni nas od praga do praga ali čez.
Zatorej ali bomo reformirali ali prenovili šolstvo z bistvenimi premiki in tektonskimi spremembami v želeno smer, ali pa zrušili, razgradili in razvrednotili, še to, kar je ostalo od odlično digitaliziranega človeštva. Osebno trdno verjamem v človeka in v ljudi. Vse, prav vse stavim na naše ljube, drage otroke ter mlade. Stavim na razum in srčnost, zavest in vest odgovornih za prenovo šolstva in vseh nas, ki nam je mar. Pa srečno, nam vsem ter našim otrokom in učencem. Srečno reformatorjem, da bodo znali in zmogli prenoviti šolski sistem tako, da nam bo prav in po meri. Da bo luč, ne mrak, da bo veselje, smeh, ter sreča otrok, vsem enako in vedno, vsepovsod.