Pozdravljeni, danes razmišljam o tem in vas vabim k branju 

Večina ljudi je prepričanih in trdno verjame v obstoj “Raja” tam nekje. Menda nekje nad oblaki, nekje v obljubljeni deželi ali sferi, ne ve se natanko kje. Kot privid, kot nekakšna fatamorgana, ali kaj. Goreče si prizadevajo priti tja z molitvijo in priprošnjo, z brezpogojno vdanostjo Cerkvi kot instituciji ter zavzetim upoštevanjem njenih predpisov in norm na načelni ravni, v realnem življenju pa bolj tako tako po potrebi ali nuji ali spričo absolutne vdanosti in pripadnosti le-tem, kakor kje in kakor kdo. Skratka, Raj je. Ni pa trdnih dokazov o tem. Ne pričevanj rajskih duš, ki bi nam to potrdile. A lažje je živeti, če verjameš in veruješ v karkoli že. Tako, da je to verovanje vsesplošno priznano, legitimno in sprejemljivo. Še prav posebej s pozicije cerkvene oligarhije, ki jim je tako zagotovljen njihov status in obstoj. Za vsak slučaj obstaja prav tako tam nekje, menda v podzemlju, tudi Pekel za grešne duše. Tudi o tem ni pričevanj ne dokazov. Samo večini je jasno, da tam je. Medtem, ko je Raj posmrtna destinacija duš za dobre vernike, je Pekel namenjen hudobcem vseh vrst. Nekje vmes so Vice, prav tako za tiste nekaj vmes, malo dobre, malo slabe in grešne.
Tam je kraj, kjer so duše na čakanju za v eno ali drugo smer. Čakalne vrste pa so zelo zelo dolge. 

Moram vam iskreno priznati, da se sama raje držim in oprijemam tuzemeljskega sveta ter zavzeto in trdno verjamem vanj in v ljudi, v človeštvo in v njegovo poslanstvo in obstoj, sicer se nam vsem slabo piše.
In tako sem preprosto tu in zdaj in razmišljam po svoje in s svojo glavo. Prav tako občutim, vidim, slišim, zaznavam, živim ta svet in realnost življenja tu in zdaj. Z dokazano gotovostjo, čeprav mi duhovnost ni tuja, nasprotno, celo zelo blizu mi je. Hkrati z drugačno vsebino in na drugačen način. 

Z odprtimi očmi opazujem ta naš Svet, planet, naravo, ljudi, vse, kar ni narobečlovek in sem spričo nepopisne, čudežne in čarobne lepote, veličine, ganjena in prevzeta, očarana in ponižno majcena. Mislim si, po čem vendar hrepeni človek, kaj sanja in si želi, saj je vendar vse pred nami, pred našimi očmi, vsa ta lepota Raj tostran, tuzemeljski, Raj na Zemlji. V vsej svoji veličini, nepopisni lepoti in v vsej svoji resničnosti. Kje pa je potem Pekel? Prav tako tu na Zemlji, med nami ljudmi. Mi smo tisti, ki ga sami ustvarjamo in kreiramo, iz sebe, svoje zle nravi ali iz svoje norosti. Torej Raj in Pekel sta tu med nami in zaradi nas samih. Ne zgolj kot prostor in kraj, temveč kot percepcija, odločitev, dejanja, vizija, mišljenje, namen, smisel in pomen, naše bistvo. Temeljno vprašanje je, kaj in kako bomo in kako ravnamo s svojim domom, Zemljo. Le mi sami smo kreatorji in snovalci stvaritelji Raja ali Pekla. Od nas, človeštva je odvisno, od vsakega Zemljana posebej, kako in kaj bomo živeli, Raj ali Pekel. Razmišljam, v kateri fazi smo. Mislim, da smo spričo potrpljenja in prizanesljivosti in vere v Človeka, te naše ljube usode, še v čakalni vrsti za v eno ali drugo smer, v Raj ali v Pekel lastnega propada.

Vsak sam pri sebi naj razmisli, kaj je prav, kaj ne, kaj je res in kaj ne. Kako živeti in graditi Raj za vse na Zemlji ali pekel propada in samouničenja.

Tako zelo ljubim življenje, vsega v vsem, tako zelo si želim, da bi človeštvo ohranilo čudežnost našega planeta in doma, da bi se zavestno odločilo dejansko živeti in misliti, ustvarjati Raj na Zemlji in ga čuvati, negovati, ohranjati in ljubiti. Tako se bojim za človeštvo, za nas in naše potomce, zanamce, da se ne bi s svojimi napačnimi odločitvami in dejanji odločali narobe, ne kot je prav. Bojim se, da ne bi sami sebi kopali in izkopali jame v podzemlje tostran, mrak in temo in zaton, v Pekel. Izrekam molitev za to, da bi človeštvo izbralo Raj na Zemlji, mir na Zemlji, da bi se odločilo za pravo smer in pravo stvar. Vsak je sam sebi in drugim Raj ali Pekel, vsakdo se sam odloči, kaj in kako bo živel, hoče živeti, zatorej vsi skupaj bodimo sebi in drugim obljubljeni in dejanski, resnični Raj, tukaj in zdaj, za vekomaj.