Lepo vas pozdravljam, tako in drugače, kako prislovično in prikladno za ta čas, vsem vam želim zdravje in upam, da ste zdravi, ozdravljeni, pozdravljeni tudi sicer in da imate zaceljene rane. Danes razmišljam o tem. 
Pomlad prihaja, pa vendar se mi dozdeva, da je letošnja, tudi če zgodnja, nekam čudno utrujena, nespočita, malodane depresivna, kot da ne ve zagotovo, ali bi prišla in bila ali ne. Snega je bilo malo, snežna odeja pretanka in uborna, zemlja bržkone, po tem ne bo zmogla v vsem svojem sijaju bohotno vzcveteti, ne obilno obroditi. Narava je trudna in še od preteklega leta izčrpana ter nepripravljena na setev, posledično ne na bohotno rast, žetev in obilje sadov ter pridelka. 
Tako kot ljudje, le da smo mi utrujeni, izčrpani in nemočni spričo vsega hudega v predpreteklih, preteklih, sedanjem letu in času, kdove koliko napornih bolnih let. Vedno bolj se nam dozdeva in nam je jasno, da je iz dneva v dan vse več težav, problemov, anomalij, akutnih in urgentnih stanj, bolezni in bolesti spričo zablod in blodenj te uboge družbe, sveta in človeštva, ki ne ve, kaj bi, ne ve več, kaj je prav in kaj narobe, kar je prav, je narobe, kar je narobe, je prav, živimo v narobe svetu. Večina ljudi vsepovsod, doma in po svetu, ki to bridko občuti, ob tem trpi. Ostali pa, kot da o tem sprenevedavo ne vedo nič, jim ni mar, jim je vseeno, brezbrižno razlagajo, da tako pač je in da je svet pač tak, da gre naprej, se razvija in spreminja. Ribarijo v kalnem, kot mali sleparji in kurji tatovi ali kot mali bogovi, dokler se da. Peščica pa je teh in tistih, ki vlečejo niti ustroja sveta in ustvarjajo razmere in pogoje, določajo usode naših življenj. Z neznosno lahkostjo vodijo v pogubo in propad civilizacijo, človeštvo, svet, v imenu lastnih pritlehnih interesov, lastne koristi, lasnega profita, moči in oblasti. Denar je sveta vladar. Tu nekaj smrdi, ni v redu, ni prav! Vse več je teh in takšnih ljudi, ki se tega še kako zaveda, se trudi osveščati javnost, ponujati rešitve in prave, boljše poti, govore resnico, iščejo pravico. Se nesebično in predano borijo za boljši svet. Za svet po meri človeka, morale in etike, srca, duše, resnice, pravičnosti, sočutja … in kar je podobnih vrednot.
Svet, družba, človeštvo, civilizacija so že davno tega zboleli, so bolni, vse bolj in bolj katastrofično. 
LJUDJE IN SVET, CIVILIZACIJA IN  ČLOVEŠTVO 
POTREBUJE ZDRAVILO!
A kaj neki bi to lahko bilo, kje ga najti, kje dobiti za vse in vsakogar?
V lekarni in v pogoltnih in nenasitnih farmacevtskih korporacijah, ki kot obstransko dejavnost pridelujejo nepredstavljive profite, bajne donose ter vsote denarja in kapitala, na račun vse bolj in več bolnih, obolelih, nesrečnih, izgubljenih ljudi, gotovo ne. To zdravilo je mogoče najti le pri sebi in v sebi. Najti ga je mogoče le v samorefleksiji, v lasnem uvidu, spoznanju resnice, možnosti, pomoči in ozdravitve vseh in vsakogar skozi prepoznanje, zavedanje, razsvetljenje. Dojeti, da je zdravilo za vse V NAS SAMIH. Sami lahko in zmoremo ozdraviti vse.
Kako? Čisto preprosto z dobrimi, iskrenimi, poštenimi medsebojnimi odnosi, ki osrečujejo, razveseljuje, bogatijo, osmišljajo naša življenja s posamičnim in univerzalnim principom Dobrega … Za vse in povsod enake med enakimi, – Ljudmi. S takimi in tistimi odnosi, ki ne povzročajo, tesnobe, skrbi, nesreče, bridkosti, obupa, nemoči, izključenosti, drugorazrednosti, brezbrižnosti, strahu, osamljenosti, stiske, hudobije, sovraštva, krivic, siromaštva in revščine. In ne nazadnje z ljubeznijo v najžlahtnejšem pomenu besede. Ljubezen je zdravilo za vse. 
Pošiljam vam pozdrav, objem in polju … Pa, pošljite naprej! To nič ne stane in nič ne boli, ne tako ne drugače.