Zdravniki stavkajo, ne vsi, nekateri med njimi. Stavkajo tisti, ki niso zadovoljni s plačami, s tem, kar imajo in zaslužijo, niso zadovoljni s svojim položajem in mestom v družbi. V kakšni in kateri družbi se sprašujem. Zase terjajo priviligiran položaj, mesto nad vsemi drugimi in ostalimi plačnimi skupinami, sindikati ter pogajalci. Nad vsemi ostalimi smrtniki te države, ki tone vse globlje in globlje v brezno niča. 
      Pred našimi očmi se odvija vzorčni primer bolne družbe, ki je bolna tako zelo, da je upanja za ozdravitev vse manj in manj. Spoznanje in prepoznanje je bridko, boleče ter skeli do obisti. Pred več kot tridesetimi leti se je začel ta pohod norosti, beg pred Človekom, stran od Človeka, čim dlje od človeškosti, ki ljudi določa vse po enakih pravilih in z enakimi vatli. Tridesetletni razpad vrednot in vrednostnih sistemov dosega vrelišče lastne pogube. Nekoč smo vedeli, kdo in kaj smo. Kje je naše mesto, naš dom, pravica, resnica, naša samobitnost, ponos, upanje in prihodnost. Po tridesetih letih samouničujoče družbene transformacije, preobrazbe v nekaj kar nismo bili in nismo, smo izgubili tla pod nogami. 
      Sami sebe ne prepoznamo več, nismo več, kar smo bili. Pod pretvezo globalizacije in navidezne demokratizacije smo izničili vse, kar je do tedaj veljalo za dobro, pošteno, pravično. Svojo dušo smo prodali opevani Evropi ter Svetu nasploh. S pohlepom v očeh je bilo treba na stežaj odpreti vrata in srca kapitalu, kapitalističnim vzvodom ter vzgibom obvladovanja, nadzora, podrejanja, poneumljanja ljudi. Treba je bilo umetno spremeniti in ustvariti svoj značaj. Naš ni bil več dober ne pravi, sami sebi nismo bili več všeč, nismo se imeli več radi. Hoteli smo postati drugačni in drugi, ne samosvoji, temveč taki kot vsi po vzoru in diktatu denarja – vladarja sveta. Kot narod smo postajali vse bolj pohlepni, sebični, brezbrižni, egocentrični. Vse bolj bogati in vse revnejši, vse bolj ničvredni v svojih in drugih očeh. Zatajili smo lastno poreklo in lasten izvor, značaj in lastno mater. Prevzeli smo tujost sebi in drugim. 
      Danes se pred nami, vsem na očeh, prodaja in kupuje naše zdravje kot na najbolj nemarni pocestni tržnici. Vrednota, ki je bila vselej sveta, nad vsem, je danes tržno blago, predmet – daj dam barantanja. Nekje na poti vmes so v zadnjih izdihljajih sočutje, humanost, empatija, solidarnost, strpnost človeškost. Fides ne vidi, je slep in je gol. Ne prepozna se niti v lastnem ogledalu. Članom omenjene, cenjene in priviligirane družbe ni mar za druge ljudi. Vidijo zgolj sebe, svoj interes. Zanj so pripravljeni iti do konca, na nož. Ne vidijo družbenih ne socialnih neenakosti in krivic, ne vedo ne za revščino in uboštvo premnogih brezimnih in nemih. Ne vedo, ne za stiske in trpljenje, ne za bol, nesrečo, žalost in strah. NE. Oni vidijo le sebe in svoj denar, ki naj bi jim pripadal. Za druge ljudi, ki jim prav tako pripada zdravje, sreča, ljubezen, brezskrbna starost, radostno otroštvo in mladost, človeka vredno preživetje in življenje ne vedo, kot da jih ni in ne obstajajo. Kot da so sami odgovorni za svoje bridke usode in stiske. Kot da jih ni ta družba s svojo logiko tekmovalne brezbrižnosti pohnila na sam rob obstoja. Fides si sam nastavlja ogledalo pred vso slovensko javnostjo. Vsi že vemo, kako gol je. Sramota je tu, blišč in beda sta tu vsem na očeh.
Na tem mestu se je potrebno in nujno zahvaliti vsem zdravnikom, ki ne stavkajo in stavke ne podpirajo. Vsem zdravnikom in zdravstvenim delavcem, ki vztrajajo in vdano sledijo svojemu izvornemu poslanstvu, srčnosti in človeškosti, prav vsem, ki se nesebično razdajajo v dobro pacientov, soljudi. 
       S čim bomo torej merili utrip srca slehernika? S srcem ali z denarjem? 
To je zdaj vprašanje, po čem in za koliko dolarjev?