Kako naj pišem, ko me tako zelo boli srce, da se povedati ne da, kako naj povem, kar je povedati treba, kričati in vpiti do neba, ko me je z vsako nedolžno žrtvijo, z vsako smrtjo strašnega zločina v Gazi, manj in manj. In pišem in jokam in ne razumem. Kako je mogoče, kako je to mogoče. Svet še kar strmi, zgrožen, osupel, ogorčen in nič, kar bi se moralo zgoditi, se ne zgodi. Medtem ti in tisti, ki imajo v rokah škarje in platno in moč samo govorijo in govorijo in še vedno ne ukrenejo nič, ko že zdavnaj bije plat zvona vsem, vsem nam, tudi nam. Vsa politična elita sveta stoji pred ogledalom gola, razgaljena do obisti in videti je nič, nič, videti je samo en veliki nič in slišati samo govorjenje v prazno in nikogar od njih ni čisto nič sram. Pa kaj je z njimi, kaj je z nami? Že zdavnaj bi morali vsi, vsi na vse ceste in steze svata, dvigniti glas in rjoveti do neba, spričo strahot in grozot v Gazi zoper grozljivi genocid, ki se vrši nad njenim nemočnim, nedolžnim ljudstvom, nad njenimi prebivalci, nad ljudmi, nad Človekom. Z vsakim padlim, umrlim, ubitim, nedolžnim, nič krivim je manj tudi slehernega izmed nas, z vsakim manj vse manj tudi človeka v nas. Pa vendar elita sprenevedavo še kar le govori in govori in ne ukrene, kar nam  je vsem na očeh in v srcu in v duši, jasno kot beli dan, ki postaja črn, umazan, teman. Vsem nam je jasno, da je treba nemudoma, takoj, zdaj storiti, kar bi morali že zdavnaj, pa niso. Takoj zaustaviti, preprečiti ta masaker, ujeti zločince in jih pozapreti in jih vreči v ječo. Vsi vedo, kdo so, kje so … pa še vedno se nič ne zgodi in ti ubijajo in morijo še vedno, dan za dnem brez prestanka, uboge uboge ljudi, nedolžne otroke, ženske, može. Grozljivo in strašno ubijajo, ubijajo vse po vrsti, vse nedolžne in nič krive LJUDI, LJUDI! In se še kar samo govori … Pa kdo je tu res nor, kdo je zares kriv? Ta, ki ubija in tudi ta, ki strmi in nič ne ukrene zares in nič ne stori, kar govori in govori. Nas pa je z vsako smrtjo nedolžnega vse manj in manj, vse manj LJUDI. Z vsakim ubitim, umrlim je manj slehernega izmed nas. Zato, vsi dobri ljudje sveta dvignimo glas, če še hočemo biti, kar smo in se uprimo, vsi kot en mož in zahtevajmo, pravico za biti Človek, biti živ, biti življenje. Ne sprašujmo vendar, komu zvoni, zvoni tudi nam. Cesar je gol! Naj se obleče in naj stori, kar je storiti treba in edino pravično in pošteno. Polovi, obsodi in zapre ubijalce in morilce in ustavi to strašno zlo, ki se vali in koti naokoli po našem planetu in domu. Nemudoma naj rešijo, kar se še rešiti da, če so sploh še ljudje, naj dokažejo z dejanji, takoj. Preprečite in ustavite vojno, zločine in smrt, pri tej priči, takoj. Bije zadnja plat zvona, vsem nam!