Nedavno smo ob kozarcu soka sedele tri ženske. Ena je pravkar dopolnila šestdeset let, druga sedeminšestdeset, tretja dvainsedemdeset. Pogovor se je začel lahkotno, skoraj hudomušno. 

Za nami je bil likovni projekt avtoportretov. Ob opazovanju nastalih podob smo ugotavljale, koliko gub smo si v procesu ustvarjanja nehote zgladile. Nekatere morda deset let, druge dvajset, kakšna celo trideset. Smeh je bil iskren. Umetnost ima nenavadno moč – za nekaj ur lahko pozabimo na starost in se ponovno srečamo s tistim delom sebe, ki ostaja mlad, radoveden in igriv. 

Toda pogovori med ljudmi pogosto zaidejo po svojih poteh. 

Od gub smo prišle do let. Od let do staršev. Od staršev do domov za starejše občane. 

Ena od nas je pripovedovala o svoji materi, ki zaradi demence živi v domu. O obiskih, ki so vse težji. O občutku nemoči, ko človek opazuje, kako nekdo, ki ga ima rad, počasi izgublja spomin in stik s svetom. Nato je omenila prizor, ki jo je pretresel. Videla je, kako so stanovalcem postregli večerjo, ne da bi pred tem očistili mizo, umazano s fekalijami. 

Morda je šlo za napako. Morda za pomanjkanje osebja. Morda za utrujenost nekoga, ki opravlja težko in zahtevno delo. Toda v tistem trenutku razlogi niso bili več pomembni. Ostalo je vprašanje. 

Kje se začne in kje konča človekovo dostojanstvo? 

O dostojanstvu veliko govorimo, dokler smo zdravi in samostojni. Lažje ga prepoznamo pri ljudeh, ki odločajo, ustvarjajo, vodijo podjetja ali države. Težje pa ga opazimo pri človeku, ki ne more več vstati iz postelje. Pri človeku, ki ne prepozna več svojih otrok. Pri človeku, ki potrebuje pomoč pri najosnovnejših opravilih. 

Pa vendar dostojanstvo ni odvisno od moči, spomina ali uporabnosti. 

Prav nasprotno. Morda se njegova resnična vrednost pokaže prav takrat, ko človek ne more več poskrbeti sam zase in je popolnoma odvisen od drugih. 

Pogovor je nato zašel še na področje, o katerem se v Sloveniji vse pogosteje govori in hkrati še vedno precej previdno. Na vprašanje prostovoljnega končanja življenja. 

Nobena od nas ni imela preprostih odgovorov. Niti jih nismo iskale. 

V ozadju takšnih razprav pogosto ni želja po smrti, temveč strah pred izgubo dostojanstva. Strah pred trpljenjem, osamljenostjo, zanemarjenostjo in občutkom, da postanemo breme drugim. To so vprašanja, ki si jih ljudje zastavljamo vse pogosteje, saj živimo dlje kot kadarkoli v zgodovini. 

Toda morda bi morali pred vsakim velikim družbenim vprašanjem najprej postaviti manjšega. 

Kako skrbimo za ljudi, ki so danes med nami? 

Kako govorimo z njimi? 

Kako jih poslušamo? 

Koliko časa jim namenimo? 

Koliko spoštovanja pokažemo človeku, ki ne more več storiti ničesar za nas? 

Ko smo se poslavljale, nismo našle dokončnih odgovorov. Morda jih niti ni. 

Ostala pa je misel, da dostojanstvo ni nekaj, kar človek izgubi z leti. Lahko pa ga izgubi družba, če ga starejšim in ranljivejšim članom ne zna več zagotavljati. 

In morda je prav način, kako ravnamo z najstarejšimi med nami, eno najiskrenejših ogledal naše človečnosti.