Če bi sodili po vsakdanjem življenju, bi lahko sklepali, da je hitrost postala ena najpomembnejših vrednot sodobne družbe. 

Hitre ceste. Hitri internet. Hitri odgovori. Hitra prehrana. Hitra dostava. Hitri nakupi. Hitre novice. 

Vse okoli nas nas prepričuje, da je hitreje tudi bolje. 

In vendar se zdi, da ljudje kljub vsem prihrankom časa nimamo občutka, da ga imamo več. Nasprotno. Pogosto slišimo, da ga primanjkuje. Da ga zmanjka za družino, prijatelje, hobije, ustvarjalnost ali preprost počitek. 

Kot da smo čas prihranili, a ga nekje na poti tudi izgubili. 

Nekoč so bili počasnejši številni vsakodnevni opravki. Pisma so potovala dneve. Fotografije so razvijali v fotografskih studiih. Na informacije je bilo treba počakati. Tudi pogovori so pogosto trajali dlje. 

Danes je mogoče skoraj vse opraviti v nekaj minutah. 

Toda človek ni stroj. 

Njegova čustva, odnosi, razumevanje in ustvarjalnost imajo svoj ritem. Nekatere stvari preprosto potrebujejo čas. 

Dober pogovor. 

Zaupanje. 

Prijateljstvo. 

Žalovanje. 

Učenje. 

Ljubezen. 

Nobenega od teh procesov ni mogoče zares pospešiti. 

Morda zato vse več ljudi išče dejavnosti, ki nimajo jasnega cilja ali merljive koristi. Sprehod ob morju. Branje knjige. Slikanje. Vrtnarjenje. Dolg pogovor ob kavi. Ne zato, ker bi bili neučinkoviti, temveč zato, ker človeku vračajo občutek prisotnosti. 

Počasnost ni lenoba. 

Počasnost je včasih zavestna odločitev, da človek ne dovoli, da bi mu tempo okolice v celoti določal način življenja. 

To ne pomeni zavračanja napredka ali tehnologije. Pomeni le priznanje, da niso vse stvari namenjene pospeševanju. 

Morda bi morali začeti počasnost razumeti podobno kot poslušanje. Kot veščino, ki zahteva pozornost in zavestno odločitev. 

Ker človek ne postane bogatejši samo zaradi tega, ker naredi več stvari v krajšem času. 

Včasih postane bogatejši zato, ker si vzame dovolj časa za stvari, ki so res pomembne. 

In morda je pravica do počasnosti ena izmed najmanj opaznih, a najbolj dragocenih pravic sodobnega človeka.