V obeh romanih igrata pomembno vlogo materi obeh zločincev. V Camusevem je morilec Arabca spoznan za krivega, ker se je » na dan po materini smrti šel kopat, sklenil nedopustno ljubezensko zvezo in se šel smejat komičnemu filmu«, če povzamem tožilčeve besede porotnikom. V Daoudovem pa je mati, zdaj namreč Arabec ni več anonimnež, ime mu je Musa, obsedena z maščevanjem sinove smrti, in soudeleženka pri umoru, ki ga zagreši njen sin Harun, pripovedovalec zgodbe. Camusov junak Meursault se pred smrtjo zagovarja pred svojo vestjo z besedami »nihče ni imel pravice, da bi jokal za njo«, kajti tožilec, mu je očital tudi to, kar so povedale priče, da ni jokal na pogrebu svoje matere. Daoudov junak Harun pa je do matere do konca neprizanesljiv, ko pravi: »Mama še vedno živi, a je mutasta.«, kajti ostala je prepričana, da si je žrtvovani Francoz zaslužil maščevanje, ker se je rad kopal ob dveh popoldan, ko naj bi bil pred dvajsetimi leti ubit njen sin Musa, pripovedovalčev brat.
Romanesknima junakoma je skupno zanikanje Boga, kar v duhu evropskega eksistencializma ni nič nepričakovanega, nasprotno pa je to toliko bolj neobičajno v muslimanskem sistemu strogih moralnih vrednot, zato ni presenetljivo, da so izid Daoudovega roman v domovini pospremili očitki razžalitve verskih čustev. In ravno v tem segmentu pripovedi sta si junaka najbližja in po tihem celo med seboj spravljena, čeprav Daoudov junak govori o »pravici izravnane teže«, o nekakšnem ravnovesju zločina torej. Ampak saj je maščevanje kot najzanesljivejša vez med krivdo in kaznijo, moralno in socialno gonilo obeh navidezno nasprotujočih si verstev.
Sicer pa je bil Daoud v Franciji leta 2015 nagrajen z Goncourtovo nagrado za prvenec, ob tem pa ne gre pozabiti, da je Camus leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za svoj ne ravno obsežen pisateljski opus. Če hočemo doumeti kompleksnost v teh dveh romanih obravnavane problematike,, velja pred branjem Daoudovega Primera Meursault ponovno vzeti v roke Camusovega Tujca. Daoud nam v odličnem literarnem slogu, prežetim z mističnim realizmom (»Dan po zločinu je bilo vse mirno … Še limonovec se je pretvarjal, da ni ničesar videl.«), odstira pogled v arabski in s tem tudi muslimanski način razmišljanja, kar je seveda aktualna tema. Čeprav se roman dogaja konec petdesetih in v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja pa je v njem mogoče najti tudi zametke postmodernega razmišljanja.
Avtor: Iztok Geister
