Slovenski delodajalci za drugo polovico leta napovedujejo več kot 30.000 zaposlitev, brezposelnost pa je med najnižjimi doslej. Kljub temu niso v prednosti vsi, ki iščejo delo. Pomanjkanje delavcev pogosto pomeni predvsem pomanjkanje ljudi, ki lahko in želijo sprejeti ponujene pogoje.

V Sloveniji je bilo ob koncu junija registriranih 42.245 brezposelnih, najmanj po letu 1990. Na prvi pogled bi lahko rekli, da je trg dela v odlični kondiciji: ljudi brez zaposlitve je malo, delodajalci pa napovedujejo nadaljnjo rast zaposlovanja.

Tudi podatki o prostih delovnih mestih ne kažejo, da bi delo izginjalo. V prvem četrtletju 2026 je bilo prostih približno 20.300 delovnih mest, 12,2 odstotka več kot v zadnjem četrtletju prejšnjega leta. Največ povpraševanja je bilo v predelovalnih dejavnostih, gradbeništvu in trgovini. SURS, 14. maj 2026

Toda za številkami se skriva manj preprosta slika. Delovna mesta obstajajo, brezposelni prav tako, podjetja pa še vedno poročajo, da ustreznih ljudi ne najdejo. To ni nujno dokaz, da ljudje nočejo delati. Pogosto pomeni, da se ponujeno delo in človekovo življenje preprosto ne ujemata.

Manjka človek ali primerna ponudba?

Po spomladanski raziskavi Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje delodajalci v drugi polovici leta 2026 pričakujejo 2,1-odstotno rast zaposlenosti in skupaj 30.882 zaposlitev. Najpogosteje naj bi iskali delavce za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih, prodajalce ter voznike težkih tovornjakov in vlačilcev.

Več kot polovica delodajalcev pričakuje dolgotrajnejše težave pri iskanju kadra. Posebej izrazite so napovedi v zdravstvu in socialnem varstvu, gostinstvu ter izobraževanju. Zavod RS za zaposlovanje: Napovednik zaposlovanja, pomlad 2026

Toda izraz »pomanjkanje delavcev« lahko zakrije zelo različne težave. V zdravstvu lahko pomeni pomanjkanje ljudi z zahtevano izobrazbo in licenco. V gostinstvu lahko pomeni sezonsko delo, razdeljen delovni čas, delo ob koncih tedna in plačilo, zaradi katerega se zaposleni raje odloči za drugo panogo. Pri voznikih se mu pridružijo dolga odsotnost od doma, velika odgovornost in naporen urnik.

V vseh teh primerih delodajalec resnično težko najde človeka. Toda razlog ni vedno pomanjkanje ljudi. Včasih primanjkuje dovolj dobrih pogojev, stanovanj v bližini delovnega mesta, javnega prevoza, varstva otrok, možnosti uvajanja ali pripravljenosti podjetja, da zaposli nekoga brez popolnega seznama izkušenj.

Prosto delovno mesto ni dostopno vsakomur

Statistika brezposelnih ne pove, kdo so ljudje, ki delo iščejo, kje živijo in kakšne ovire imajo. Delovno mesto v Kopru ne pomaga človeku iz notranjosti države, če bi za vožnjo porabil več ur na dan, plača pa mu ne omogoča selitve. Nočno delo ni enako dosegljivo staršu majhnega otroka in človeku brez družinskih obveznosti. Razpis za izkušenega delavca ne ponuja veliko mlademu, ki prve izkušnje šele potrebuje.

Pomemben je tudi podatek, da ima približno tretjina registriranih brezposelnih končano ali nedokončano osnovno šolo. To ne pomeni, da niso sposobni delati, pomeni pa, da številna delovna mesta zanje niso samodejno dostopna. Delodajalec lahko hkrati išče specifično znanje, brezposelni človek pa potrebuje usposabljanje, prilagoditev delovnega mesta ali nekaj mesecev resnega uvajanja.

Tu se pokaže razlika med iskanjem že izdelanega delavca in pripravljenostjo človeka šele naučiti dela. Podjetja pogosto zahtevajo izkušnje tudi za začetna delovna mesta, nato pa pomanjkanje primernih kandidatov razglasijo za splošno družbeno težavo. Toda nekdo mora prvemu delavcu omogočiti tudi prvo izkušnjo.

Plača ni edini pogoj, je pa pomemben

Razprave o pomanjkanju kadra hitro postanejo moralne. Na eni strani slišimo, da ljudje niso več pripravljeni delati, na drugi, da delodajalci ponujajo samo slabe službe. Resničnost je navadno manj udobna za obe strani.

Tudi podjetje ne more vedno poljubno zvišati plač. Omejujejo ga cene, konkurenca, naročila in stroški poslovanja. Toda delavec prav tako ne more sprejeti vsakega dela samo zato, ker je razpisano. S plačo mora plačati stanovanje, prevoz, hrano in skrb za družino. Odločitev, da se slabo plačano ali težko dosegljivo delo ne izplača, ni nujno lenoba, temveč lahko pomeni povsem trezen izračun.

Poleg plače štejejo predvidljiv urnik, odnos nadrejenih, varnost zaposlitve, možnost počitka in občutek, da se trud opazi. Če ljudje iz določenega poklica nenehno odhajajo, rešitev ni samo iskanje novih. Smiselno se je vprašati tudi, zakaj stari niso ostali.

Trg dela ni skladišče ljudi

Beseda »kader« je priročna, ker ljudi spremeni v količino, ki je je nekje premalo. Toda človek ni rezervni del, ki ga je mogoče prestaviti tja, kjer ga podjetje potrebuje. Ima kraj bivanja, družino, zdravje, znanje, omejitve in predstavo o tem, kakšno življenje želi živeti.

Slovenija bo zaradi staranja prebivalstva in majhnih generacij mladih verjetno še naprej potrebovala tudi priseljene delavce. Toda uvoz delovne sile ne sme postati nadomestilo za izboljšanje pogojev. Če domači delavci določenega dela ne morejo ali nočejo opravljati zaradi nizkega plačila, slabega bivanja in negotovosti, ni pravično enake pogoje ponuditi človeku iz revnejše države in njegovo pripravljenost razglasiti za rešitev.

Nizka brezposelnost je dobra novica. Pomeni, da večina ljudi, ki lahko delajo, delo že ima. Hkrati pa podjetjem sporoča, da pri zaposlovanju ne morejo več samo izbirati med množico kandidatov. Tudi sama morajo postati privlačnejša, več vlagati v uvajanje in se prilagajati življenju zaposlenih.

Vprašanje zato ni samo, kje bomo našli še več delavcev. Morda je pomembneje vprašati, kakšna delovna mesta ustvarjamo in koliko smo pripravljeni storiti, da bo človek v njih lahko delal – in tudi ostal.