Humanoidni roboti so še pred kratkim tekmovali v teku, plesu in boksu, kitajska vojska pa v njihovem napredku že prepoznava drugačne možnosti. Raziskuje, kako bi stroji, narejeni po človekovi podobi, nekoč vstopali v stavbe, iskali nasprotnika in sodelovali z vojaki. Robot naj bi človeka obvaroval smrti – lahko pa državi tudi olajša odločitev, da ga pošlje v vojno.

Avgusta so humanoidni roboti na tekmovanju v Pekingu tekli, skakali, igrali nogomet, boksali in plesali. Občinstvo je navduševalo njihovo napredovanje, zabavali pa so ga nerodni padci, izgubljanje ravnotežja in trenutki, ko je moral stroju na pomoč priskočiti človek.

Le dva dni po koncu svetovnih iger humanoidnih robotov je časnik kitajske Ljudske osvobodilne vojske iz istih prizorov izpeljal precej resnejši sklep. Raziskovalce je pozval, naj najnovejše dosežke čim hitreje preselijo iz laboratorijev na vojaška vadbišča in začnejo razvijati robotske »bojevnike«.

Reuters je pregledal več kot sto kitajskih razpisov za vojaška naročila, raziskovalnih člankov, patentov, uradnih objav in gradiv obrambnih podjetij. Dokumenti kažejo, da vojaške ustanove že preizkušajo humanoidne robote glede na potrebe bojišča, kupujejo opremo za njihovo urjenje ter raziskujejo njihovo uporabo pri izvidovanju, logistiki, nevarnih nalogah in bojevanju v mestih.

To še ne pomeni, da po kitajskih vojašnicah že korakajo kovinski vojaki. Reuters ni našel dokazov, da bi Kitajska oboroženega humanoida vključila v operativno vojaško enoto. Roboti so še vedno energetsko potratni, nezanesljivi zunaj nadzorovanega okolja in precej manj samostojni, kot dajejo vtis skrbno pripravljeni predstavitveni posnetki.

Toda razdalja med športno predstavo in vojaškim načrtom se je očitno začela krajšati. Reuters, 7. septembra 2026

Zakaj mora biti vojni robot podoben človeku

Vojaškemu robotu za premikanje po ravni cesti ni treba imeti dveh nog. Kolesa in gosenice so praviloma hitrejši, stabilnejši in energijsko učinkovitejši. Za prenašanje tovora je lahko primernejši štirinožni stroj, za opazovanje iz zraka pa brezpilotni letalnik.

Humanoidna oblika postane zanimiva tam, kjer je svet že zgrajen po merah človeka.

Stopnice imajo višino, prilagojeno človeškemu koraku. Vrata imajo kljuke v dosegu roke. Vozila imajo sedeže, pedale in volane, orodje pa ročaje za človeške dlani. Hodniki, zaklonišča, stanovanja in tovarne so načrtovani za telo, ki hodi po dveh nogah, se skloni, prime predmet in pogleda skozi odprtino.

Če želimo robotu omogočiti uporabo takšnega okolja, imamo dve možnosti. Ves prostor lahko preuredimo zanj ali pa izdelamo stroj, ki se čim bolje prilega prostoru, zgrajenemu za nas.

V tovarni je mogoče delovno mesto prilagoditi specializirani robotski roki. Na bojišču tega ni mogoče storiti. Robot mora vstopiti v mesto, kakršno je: skozi poškodovana vrata, po stopnicah, čez ruševine in med predmeti, katerih položaja ni nihče vnaprej določil.

Človeško telo tako postaja nekakšen tehnični standard. Robot ni narejen po naši podobi zato, ker bi moral biti videti prijazen ali domač, ampak zato, ker smo svet že opremili zase.

Hiša kot prihodnje bojišče

Raziskovalci kitajske Nacionalne univerze za obrambno tehnologijo so v članku iz avgusta 2025 opisali možen napad na stavbo. Dve skupini vojakov bi spremljalo šest »bojnih robotov« – humanoidov, robotskih psov ali brezpilotnih kopenskih vozil. Skupaj bi pregledovali nadstropje za nadstropjem in sobo za sobo.

Prav takšno okolje je za vojaka med najnevarnejšimi. Za zaprtimi vrati ne ve, kdo ga čaka. Hodnik omejuje gibanje, stopnišče pa ga izpostavi nasprotniku. V prostor mora pogosto vstopiti, še preden lahko zanesljivo oceni nevarnost.

Robot bi lahko pogledal prvi.

Lahko bi preveril sobo, poiskal eksploziv, prenašal opremo ali izpostavljenemu vojaku dostavil strelivo in zdravila. Če bi bil uničen, bi vojska izgubila drag stroj, ne človeka. V tem je najmočnejši in najbolj razumljiv argument za vojaško robotiko: nalogo, pri kateri bi lahko umrl človek, opravimo s strojem.

Toda beseda nevaren ne pojasni, za koga je naloga nevarna.

Robot lahko zmanjša tveganje za vojake države, ki ga uporablja, ne pa nujno za ljudi v stavbi. Civilist, ranjenec ali nasprotnik, ki se želi predati, se lahko znajde pred sistemom, ki ga opazuje skozi tipala, njegove gibe pretvarja v podatke in jih primerja z vzorci sumljivega vedenja.

Stroj morda vidi bolje v temi, vendar to še ne pomeni, da bolje razume človeka.

Med daljinskim upravljanjem in samostojno odločitvijo

Humanoidni robot še ni nujno avtonomno orožje. Lahko ga na daljavo vodi vojak, podobno kot upravljavec vodi nekatere brezpilotne letalnike. Lahko se sam premika in izogiba oviram, o uporabi orožja pa še vedno odloči človek. Lahko tudi prepoznava možne tarče, vendar pred napadom zahteva potrditev.

Med temi stopnjami so velike moralne in pravne razlike.

Težava je, da se vojaški sistemi pogosto razvijajo postopoma. Najprej robot sam ohranja ravnotežje. Nato sam izdela zemljevid prostora, izbere pot in prepozna človeka. Pozneje razvrsti opaženo osebo kot civilista, zaveznika ali nevarnost ter operaterju predlaga dejanje.

Človek je še vedno »vključen«, vendar se njegov dejanski vpliv lahko zmanjšuje. Če mora v nekaj sekundah spremljati več robotov, potrjevati njihove predloge in obenem zaupati tipalom, ki vidijo več kot on, se njegova odločitev hitro spremeni v pritisk na gumb ob priporočilu sistema.

Človek tedaj ni več nujno tisti, ki presoja. Lahko je samo zadnji člen, ki avtomatizirani presoji doda videz odgovornosti.

Mednarodni odbor Rdečega križa zato zahteva pravno zavezujoča pravila, ki bi prepovedala nepredvidljive avtonomne sisteme in orožje, namenjeno napadanju ljudi, druge oblike avtonomnega orožja pa omejila tako, da bi človek ohranil dejanski nadzor nad uporabo sile. Mednarodni odbor Rdečega križa, 12. maja 2025

Robot ne odpravi odgovornosti

Ko vojak ustreli civilista, pravo vsaj načeloma ve, kje začeti iskati odgovornost. Preiskuje lahko njegovo ravnanje, ukaz nadrejenega, pravila enote in okoliščine napada.

Pri robotu se odločitev razdeli na številne majhne dele.

Nekdo je izdelal tipala. Drugi je pripravil podatke za učenje. Tretji je določil, kateri premiki so sumljivi. Proizvajalec je sistem preizkusil v določenih razmerah, poveljnik pa ga je poslal v drugačne. Operater je morda potrdil predlagani napad, ne da bi videl vse podatke, na katerih je predlog temeljil.

Vsak je prispeval del odločitve, nihče pa je morda ni sprejel v celoti.

Prav v tej razpršenosti je nevarnost. Tehnologija ne odstrani človeške odgovornosti, lahko pa jo razdrobi tako temeljito, da jo po smrti človeka skoraj ni več mogoče sestaviti.

Pojasnilo, da je »sistem napačno prepoznal tarčo«, ne sme postati zaključek preiskave. Sistem ni naravni pojav. Nekdo je izbral njegovo zasnovo, določil meje delovanja in sprejel odločitev, da je dovolj zanesljiv za okolje, v katerem lahko napaka ubije.

Kdo je za robota sovražnik

Stroj človeka ne vidi tako, kot ga vidi človek. Ne vidi strahu, omahovanja, spomina ali namena. Zabeleži toploto telesa, položaj rok, smer gibanja, obrazne poteze, oblačila ali predmet, ki ga oseba nosi.

Iz teh podatkov mora izdelati razvrstitev.

Na urejenem vadbišču je mogoče jasno ločiti tarčo od ozadja. V mestu pa civilist in vojak hodita po istih ulicah. Otrok lahko pobere zapuščen predmet, ranjen človek se giblje nenavadno, nekdo zaradi naglušnosti ne upošteva opozorila, drug človek pa beži prav zato, ker se robota boji.

Vojna je polna dvoumnih dejanj. Pravica do življenja je lahko odvisna od tega, ali bo sistem dvignjeno roko razumel kot predajo ali kot pripravo na napad.

Tudi človeški vojaki sprejemajo napačne in zločinske odločitve. Toda odgovor na človeško zmotljivost ne more biti samodejna vera, da je stroj nepristranski. Robot podeduje merila ljudi, ki so ga izdelali, omejitve podatkov, s katerimi se je učil, in nejasnosti okolja, v katerem deluje.

Natančnejše merjenje ni isto kot pravičnejša presoja.

Stroj, ki ga je dovoljeno žrtvovati

Vojaški raziskovalci poudarjajo, da je robot mogoče poslati tja, kamor človeka ne bi smeli. V radioaktivno območje, med eksplozivna sredstva, v gorečo stavbo ali na odprt prostor pod sovražnim ognjem.

Robot je v tem smislu potrošen.

Toda prav njegova pogrešljivost spreminja računanje vojne. Če država ve, da pri prvi izvidniški nalogi ne bo izgubila svojih vojakov, lahko takšno nalogo odobri lažje. Če se napad začne z roboti, domača javnost ne bo gledala krst, ranjencev in družin, ki zahtevajo pojasnila.

To ne pomeni, da bi morali vojake izpostavljati nevarnosti zato, da bi voditelji ravnali previdneje. Pomeni pa, da so lastne žrtve eden od dejavnikov, zaradi katerih ima vojna politično ceno. Robot lahko del te cene skrije ali jo prenese izključno na drugo stran.

Država, ki napada s stroji, in skupnost, v kateri ljudje pred njimi bežijo, ne sodelujeta več v isti predstavi vojne. Za prvo je izguba okvara opreme, za drugo pa mrtvi človek.

Tehnologija zato ne zmanjšuje nujno nasilja. Lahko samo spremeni njegovo razporeditev.

Najprej pomočnik, nato bojevnik

Meja med civilnim in vojaškim humanoidom je posebej prepustna. Enaka sposobnost prijemanja predmeta omogoča robotu, da v skladišču prestavi zaboj ali na bojišču prinese strelivo. Enako računalniško zaznavanje mu pomaga pri delu ob tekočem traku ali pri iskanju človeka v ruševinah.

Tudi algoritmi za hojo, ravnotežje, prepoznavanje prostora in sodelovanje z ljudmi imajo dvojno uporabo.

Kitajska ima pri tem pomembno industrijsko prednost. Po podatkih, ki jih navaja Reuters, so kitajski proizvajalci leta 2025 ustvarili približno 95 odstotkov svetovnih dobav humanoidnih robotov. Velika domača proizvodnja pomeni več strojev, več preizkusov, nižje stroške in hitrejše zbiranje podatkov o njihovem delovanju.

Vojska lahko tako črpa iz civilnega razvoja, civilna podjetja pa dobivajo državna naročila in nove možnosti preizkušanja.

To ni samo kitajska zgodba. Tudi druge države raziskujejo brezpilotna kopenska vozila, robotske pse, roje letalnikov in umetno inteligenco za izbiro ciljev. Če ena velesila domneva, da tekmec razvija učinkovite vojaške robote, bo težko sprejela odločitev, da sama tega ne bo počela.

Tehnološka tekma se tako opravičuje sama s seboj: orožje razvijamo, ker bi ga lahko razvil nekdo drug, nekdo drug pa ga razvija, ker ga razvijamo mi.

Predpisi prihajajo počasneje od robotov

Mednarodna skupnost o avtonomnem orožju razpravlja že več kot desetletje, vendar še vedno nima posebne zavezujoče pogodbe, ki bi jasno določila prepovedane sisteme in zahtevano raven človeškega nadzora.

To zamujanje ni naključno. Najmočnejše vojaške države si želijo ohraniti čim več razvojnega prostora. Težko bodo pristale na pravilo, če menijo, da bi jih lahko omejilo bolj kot njihove tekmece.

Toda čakanje na popolnoma razvitega avtonomnega vojaka je nevarno. Ko bodo države v razvoj vložile milijarde, oblikovale enote, podpisale pogodbe in zgradile vojaško doktrino, bo prepoved veliko težja. Orožje bo postalo del strategije, industrije in delovnih mest.

Pravila morajo zato nastati, ko je tehnologija še nepopolna. Prav sedanja nerodnost robotov je priložnost za resno odločanje, ne razlog za odlašanje.

Družba ni dolžna najprej izdelati vsega, kar zna, in šele nato razmišljati, česa ne bi smela uporabljati.

Od plesa do pohoda

Humanoidni robot na športnem tekmovanju deluje skoraj nedolžno. Ko pade, se mu nasmehnemo. Ko vstane in nadaljuje tek, v njem vidimo dokaz človeške iznajdljivosti.

Toda ista sposobnost vstajanja je za vojsko dragocena zato, ker mora stroj nadaljevati pot po udarcu. Roka, ki na odru maha občinstvu, lahko prime orodje, odnese ranjenca ali drži orožje. Noge, ki plešejo, se učijo premikanja po prostoru, ustvarjenem za človeško telo.

Tehnologija sama ne določa, kaj bo postala. To določijo ljudje, ustanove in denar, ki njen razvoj usmerjajo.

Najlažje vprašanje je, ali bo humanoidni robot nekoč dovolj spreten za boj. Veliko težje je vprašati, zakaj si tako prizadevamo, da bi bil – in kakšno razdaljo med odločitvijo ter smrtjo smo pripravljeni sprejeti.

Robot naj bi v vojni nadomestil človeka. Toda če začne namesto njega tudi opazovati, razvrščati in presojati druge ljudi, ne prevzame samo njegovega nevarnega dela. Poseže v odgovornost, ki je ne bi smel imeti noben stroj.

Človeško telo je lahko načrt za robota. Toda človeške vesti ni mogoče prevesti v nekaj ukazov in prepovedi. Najtežje namreč ni izdelati stroja, ki bo upošteval pravila, ampak presoditi, katera pravila so res pravična – in kdo bo odgovarjal, kadar bodo služila predvsem tistemu, ki ima moč, da jih določi.