Vedno presenetita. Vedno znova, Nastja in Mychal. Povsem nekaj novega. Drugačnega. Nov, drugačen pristop. Nova koreografija, dobra glasbena podlaga, super minimalistična scena, vizualni in glasbeni efekti. Ki te potegnejo v plesno predstavo s hudim sporočilom. Brezčasnost in brezprostornost!?! Urini kazalci, 12 jih je. Ki ponazarjajo čas. Ki se je ustavil. Prostor je okamenel. Gibanje, počasno in na mestu. Premikanje, ki ne pelje nikamor. Nikakor! Opazovanje skozi zaprto okno. Si bo kdo upal ven? Nihče si ne upa. Človek je padel v vzorec, ki mu ga je določil NEKDO, neimenovan. Pa vendarle. Distanca, zaprte oči, pokrite z dlanmi. Nočem videti, nočem. Ne morem ven, ne morem med ljudi, ker je NEKDO tako zaukazal. Eden si vendarle drzne ven, drugi ga nemo opazujejo. Za svojimi okni, med štirimi stenami, z distance. Kako si drzne?!? Potem dva, nato peterica. Plešejo, se dotikajo. Vedno več jih je. Drznejo si biti spet ljudje. Ki potrebujejo bližino, dotik … telesa se dotikajo, plešejo, se odmikajo in premikajo. Potem pa bel oblak nad njimi. Atomska bomba? Sledi na nebu, ki ne obetajo nič dobrega. Ječar koraka, plinski tuši. Sodobni Auschwitz. Kiborgi, okostnjaki … razdalja, spet distanca, spet maske, spet plašnice čez oči … nočem videti, mene se to ne tiče. Groteska na koncu. Ranjenec na berglah, brezobrazna gmota, le en škorenj … nasproti pa robot z drugim škornjem. Groteskna podoba. »Edina resničnost, ki je ne moremo zanikati je ta, ki jo občutimo v svojem telesu.« SPOROČILO ČLOVEŠTVU!!! Bravo vsi! Super ste, vsak trenutek boljši. Hvala!