Čakal sem in čakal. In čakal. In čakal. 
In končno dočakal. Mnogi niso. Penzijo. Seveda sem bil veselo-žalostno presenečen. Za štirideset let dela, množico knjig poezije, proze in dram so mi odmerili 571 eu. Preveč za umret, premalo za dostojno živet. Na odločbo se nisem pritožil, pol življenja sem se brez smisla in uspeha pritoževal. Namreč zdravje se mi je dobesedno sesulo. Potem mikroskopski honorarji, ki so popolnoma izginili. Moja krivda za izbiro urednikov. 
In spet sem čakal. In čakal. In čakal. 
Od stalnih močnih bolečin sem se zbujal ob dveh treh ponoči, prosil za pomoč, pomoči pa nobene. Popoln izpad dva, tri mesece, se spominjam se poplav, svobode, Tine in nutrij, nogometnih tekem. 
Skratka ničesar. 
Se (s)potikal po bolnicah in zdravnikih. 
Pravega rezultata od vseh silnih pregledov ni bilo. Nekaj mesecev strahovitih bolečin in nespečnosti me je dokončno načelo. Poskusil sem z alternativci, nič, samo denar so pobirali. Prišlo je do točke, ko sem moral prosjačiti za kemijo proti bolečinam in november napotnice, nove in nove preglede. 
V bistvu sem bil pomirjen, vedel sem, da bom kot vsi dočakal pravljično srečen konec. Kot vse vasi imamo cipresov gaj, ki čaka. 
Seveda pa se moraš tudi tu prijaviti in mastno plačati ter postaviti v vrsto. In spet čakaš. In čakaš. Čakaš. 
In kot vsi dočakaš.